23 11 mom pusta in posta . Po koncu 2 . svetovne vojne se začenja postopno opuščati večdnevni post in postne jedi . Proti koncu stoletja se uveljavlja nova oblika posta , ki pa je namenjena zgolj čiščenju telesa in hujšanju . Vrsta sprememb se pojavi na področju obrednosti . Opušča se križanje novega hlebca kruha tudi tam , kjer so kruh še vedno pekli doma . Enako se zgodi s poljubljanjem drobtin ali kosa kruha , ki padejo z mize , in kos blagoslovljenega obrednega kruha se ne polaga več v brazdo na polju .
Poročno pogačo ( pletenica , bosman ) nadomestijo torte . Živila , jedi in pijače začnejo izgubljati svoj pomen in kulturno težo ali pa se močno spreminjajo . Vse to je odraz splošnih razmer v Evropi , kjer vse do sredine 19 . stoletja prevladujejo žita in močnate jedi , potem pa jih nadomestijo meso in druge vrste živil . Nastajajo tudi nove obrednosti , na primer obredne razsežnosti žara v Sloveniji po zgledu sosednjega Balkana , zlasti od 60 . let 20 . stoletja .
Bela barva v kuhinji in pri kuhanju 19 . stoletje je bilo torej odločilno za velike prehranske spremembe v Evropi in svetu , ki so se nadaljevale in razvijale v 20 . stoletju . Povezane so bile z » belo barvo «, ki je bila že v 18 . stoletju barva bogatih . Tako je začela postajati pomembna bela barva nekaterih živil , na primer belega kruha , ki je začel osvajati oziroma je predstavljal ideal ( tudi nedosegljiv ) revnejših družbenih skupin . » Črn kruh « iz ajdove ali ržene moke ter krušnih mešanic je pomenil zadovoljitev vsakdanjih prehranskih potreb , » bel kruh « pa je bil težje dosegljiv ideal in pojem prazničnega obilja ter obrednosti . Na Dolenjskem so npr . za krstne botre vedno izbirali posameznike , ki so lahko prinesli v dar štruco belega kruha . Poleg bogatejših posameznikov so to bili tudi mlinarji in njihove soproge , ki niso poznali pomanjkanja pšenice , saj so jo pobirali kot naturalno plačilo ( merica ) za mlevsko storitev . Beli barvi pšenične moke je bila dokaj enakovredna temna barva ajdove . V Evropi , predvsem srednji in severni , je bil od druge polovice 19 . stoletja značilen zlasti ržen kruh , tudi pirin , ajdov , ovsen , ječmenov in pšenični . Na področju Sredozemlja so navedenim žitom primešali žita druge kakovosti , kot so rž , koruza in ječmen . V Sloveniji so bili kruh in jedi iz ajde in ajdove kaše zelo priljubljene ne le v vaseh , ampak tudi v mestih pri privilegiranih družbenih skupinah , kjer so jedi iz ajde uživali enkrat tedensko , najpogosteje ob petkih . Priljubljenost ajde sega daleč nazaj , zunaj okvirov 19 . in 20 . stoletja , in predstavlja živilo , ki se je ljudem priljubilo v razmeroma kratkem času . Kako je bilo prebivalstvo odvisno od ajde , lepo ilustrira velika lakota , ki je zajela slovenske kraje po izbruhu indonezijskega ognjenika Tambora leta 1816 , ko je oblak pepela uničil pridelke . Žiga Zois je na Češkem odkril odporno tatarsko ajdo in jo prinesel v naše kraje , zato se je te ajde prijelo ljudsko ime cojzla .
P R O F . D R . J A N E Z B O G A T A J Blagovolijo naj se cenjene gospodinje zaupno obračati na solidno domačo tvrdko …
Botri s pletenico , Ptujsko polje , 1979 . Foto : Janez Bogataj .
Med bela živila sta sodila tudi riž in sladkor . Prehranski ideal so bila čim bolj bela živila , torej kar najbolj predelana in tako bolj imenitna , kar je popolno nasprotje današnjih pogledov na zdravo prehranjevanje . Riž je do druge polovice 20 . stoletja veljal za boljšo jed in so ga v jedilnih obrokih na kmetijah manj uporabljali . Prav tako je bila do tega obdobja omejena tudi uporaba sladkorja . Skladno s