močno , hipno , pekočo bolečino . Hitro dvignem nogo in jo položim nazaj na pedal z željo , da obdržim ravnotežje , da ne padem . Tedaj pa presenečenje , opore z nogo ni . Kot bi noge ne bilo . Počasi , povsem mehko se zvrnem na desni bok in obsedim nad mojo pravljično potko .
Še hitreje , kot se znajdem na tleh , se začnem pobirati . Vmes pogledam okoli sebe , ali me kdo gleda . Verjeli ali ne , res sem najprej pomislila na to . Nato s pogledom obstanem na desnem stopalu . Ne ne ne , verjetno slabo vidim . Ponovno pogledam okrog sebe v želji , da bi bile pretekle minute le plod neprijetnih sanj . Nič . Pogled mi zopet obstane na stopalu , ki čudno samostojno gleda v svet . Kot da ni del noge , moje noge , ki usmerja koleno navzgor , stopalo pa sili svojo pot , povsem ležeče se obrača desno . Še vedno ne verjamem očem , naredim test . Usedem se še bolj vzravnano in koleno rahlo obrnem navznoter . Spet nič ! Stopalo ne sledi nogi , še vedno tuje gleda proč . Možgane mi prešineta tisti hrsk in občutenje kratke bolečine med vožnjo . Hitro dvignem roke in si jih natančno pregledam , razpiram prste in preverjam , ali je z njimi res vse v redu . Kakšna sreča ! Le kako bi delala , če bi zlomila roko ! Res imam srečo , da je samo noga ! A kljub vsemu ne morem verjeti . Še padla nisem , kar med vožnjo se mi je to zgodilo . Takrat se tudi zavem , da s kolesom ne bo šlo več naprej . Na hitro se razgledam , kje sem , in ocenim , da NMP ne bo pravšnji naslov . Potrebujem GRS . Obsedela sem namreč kakih 100 m nad cesto , po kateri bi sicer še lahko pripeljal rešilec , a prenos bi bil težje izvedljiv neizurjenim gozdnega terena .
Med razmišljanjem primem desno stopalo , ga malenkost odmaknem od noge , obrnem v pravi položaj in prislonim k nogi . Huu . Ničesar ne čutim . Pa tudi ne vem , kje sem tisti hip našla vzgib za to dejanje . Začnem brskati po nahrbtniku . Jasno , prve pomoči nimam s seboj . Saj sem šla le na kratko hišno turo !! S čelade si snamem ščitnik za brado ( nagobčnik se temu reče po domače ) in ga dam kot opornico okoli gležnja , vmes pa zatlačim prepoteno majico . Evo , imobilizacija je uspela . Sedaj pokličem 112 . Na drugi strani se zelo hitro oglasi miren gospod , s katerim si podeliva vse pomembne informacije , ki pa postane rahlo nemiren , ko se mu nekaj minut ne oglasi nihče od fantov GRS Tržič . Noče me spustiti s telefonske zveze , češ ali sem se kaj udarila v glavo , ali sem izgubila zavest ipd . Pomirim ga , da sem povsem prisebna , in mu rečem , naj brez skrbi prekine zvezo . Obljubi mi , da se javi takoj , ko kaj izve .
Vmes hitro pokličem sestro , med vikendom sem bila namreč sama doma . Prosim jo , naj mi pred ZD Tržič prinese kartico zdravstvenega zavarovanja . Skrbno , kot se za starejšo sestro spodobi , me takoj izpraša , kje , kako , zakaj in ali sem dolgo čakala na pomoč . Razložim ji , da še sedim v gozdu in čakam pomoč , potem pa začne preplašeno vpiti v telefon : “ Joj , a te močno boli , a si kaj zmedena , te kaj zebe ?’’ Po mojem bi doma skoraj skupaj padla od skrbi . Pomirim jo , da sem res dobro , čeprav me je vmes , na srečo le za nekaj minut , začel močno boleti gleženj . Takrat vidim , da imam nov klic , in že se oglasi prijazen , topel glas . “ Matija Perko ,’’ se je predstavil . Povpraša me o mojem stanju in natančni lokaciji . Pove , da se s fanti že peljejo proti meni . Ker nisem prepričana , na katerem ovinku morajo zaviti levo , predlaga , da vklopijo sireno in da z njeno pomočjo določim njihovo lokacijo glede na mojo . V nekaj minutah jih zagledam na cesti pod mano . Matija me ves čas nekaj sprašuje po telefonu , ne izpusti me izpod nadzora . Ustavijo oba avta in me iščejo z očmi . Veselo jim pomaham , kot bi šlo za prijateljsko srečanje ob pivu . Res sem jih vesela .
Že naslednji hip na potki pred seboj zagledam zdravnika , dr . Tomazina , z veliko torbo v roki , za njim pa še nekaj drugih reševalcev . Doktor pride k meni , me pozdravi in natančno sledi
92
Sneguljčica in sedem palčkov