V hribih uživam. Na Begunjščici ob spogledovanju s kavko( foto: Karmen Razlag)
moji pripovedi, vmes mi postavi nekaj dodatnih vprašanj, med drugim, ali potrebujem kaj za bolečine. Spotoma že pregleduje moj gleženj. Presenečeno ugotovim, da se je v tem času obseg mojega gležnja povečal za vsaj dvakrat, če ne še več. Najprej pomislim na kolenski ščitnik in kompresijske hlače, ki sem jih ravno tisti dan morala obleči. V mislih se že poslavljam od te opreme, saj sem prepričana, da bo potrebno prerezati oboje, če jih bom želela sleči brez bolečin. Ups, pa še čevelj Five Ten, tesno prilegajoč, dvignjen v gležnju za njegovo zaščito. Ob tem se kar zgrozim, saj mi ni jasno, kako naj bi zdravnik sezul polvisok čevelj, če mi stopalo pleše po svoje, ne da bi mi ga pri tem do konca odtrgal. Medtem že vsi pridejo do mene, prijazno pozdravljajo in si ogledujejo okolico in mene. Nekdo zaskrbljeno ugotovi, da imam na licih in vratu kri. Pomirim jih, da je to na srečo le rdeča barva za lase. Opazim, da imajo prav vsi delo razdeljeno med seboj, sodelujejo brez nepotrebnih besed in delujejo, kot bi že pred prihodom do mene natančno vedeli, kaj jih čaka in kaj mora kdo prijeti in kje stati. Matija me sprašuje o natančnem poteku nezgode, vidim, da si vse skrbno zapisuje, vključno z mojimi osebnimi podatki. Dr. Tomazin mi na moje presenečenje vmes že sezuje čevelj in kolenski ščitnik, ki je za razliko od večine ostalih narejen na princip nogavice, torej se ga ne odpne zadaj. Sploh nisem čutila, ne morem verjeti. Potem mi reče, da bo gleženj mogoče potrebno naravnati in da to zna boleti. Pred očmi se mi prikaže prizor iz akcijskega filma, kjer po srditem pretepu prijatelj ranjencu z ostrim sunkom ramo vrne v sklep, on pa vmes grozno zakriči od bolečin. Torej se naslonim na hrbet, stisnem pesti, kot to pač delajo v filmih. Pogledam
Sneguljčica in sedem palčkov
93