močno, hipno, pekočo bolečino. Hitro dvignem nogo in jo položim nazaj na pedal z željo, da obdržim ravnotežje, da ne padem. Tedaj pa presenečenje, opore z nogo ni. Kot bi noge ne bilo. Počasi, povsem mehko se zvrnem na desni bok in obsedim nad mojo pravljično potko.
Še hitreje, kot se znajdem na tleh, se začnem pobirati. Vmes pogledam okoli sebe, ali me kdo gleda. Verjeli ali ne, res sem najprej pomislila na to. Nato s pogledom obstanem na desnem stopalu. Ne ne ne, verjetno slabo vidim. Ponovno pogledam okrog sebe v želji, da bi bile pretekle minute le plod neprijetnih sanj. Nič. Pogled mi zopet obstane na stopalu, ki čudno samostojno gleda v svet. Kot da ni del noge, moje noge, ki usmerja koleno navzgor, stopalo pa sili svojo pot, povsem ležeče se obrača desno. Še vedno ne verjamem očem, naredim test. Usedem se še bolj vzravnano in koleno rahlo obrnem navznoter. Spet nič! Stopalo ne sledi nogi, še vedno tuje gleda proč. Možgane mi prešineta tisti hrsk in občutenje kratke bolečine med vožnjo. Hitro dvignem roke in si jih natančno pregledam, razpiram prste in preverjam, ali je z njimi res vse v redu. Kakšna sreča! Le kako bi delala, če bi zlomila roko! Res imam srečo, da je samo noga! A kljub vsemu ne morem verjeti. Še padla nisem, kar med vožnjo se mi je to zgodilo. Takrat se tudi zavem, da s kolesom ne bo šlo več naprej. Na hitro se razgledam, kje sem, in ocenim, da NMP ne bo pravšnji naslov. Potrebujem GRS. Obsedela sem namreč kakih 100 m nad cesto, po kateri bi sicer še lahko pripeljal rešilec, a prenos bi bil težje izvedljiv neizurjenim gozdnega terena.
Med razmišljanjem primem desno stopalo, ga malenkost odmaknem od noge, obrnem v pravi položaj in prislonim k nogi. Huu. Ničesar ne čutim. Pa tudi ne vem, kje sem tisti hip našla vzgib za to dejanje. Začnem brskati po nahrbtniku. Jasno, prve pomoči nimam s seboj. Saj sem šla le na kratko hišno turo!! S čelade si snamem ščitnik za brado( nagobčnik se temu reče po domače) in ga dam kot opornico okoli gležnja, vmes pa zatlačim prepoteno majico. Evo, imobilizacija je uspela. Sedaj pokličem 112. Na drugi strani se zelo hitro oglasi miren gospod, s katerim si podeliva vse pomembne informacije, ki pa postane rahlo nemiren, ko se mu nekaj minut ne oglasi nihče od fantov GRS Tržič. Noče me spustiti s telefonske zveze, češ ali sem se kaj udarila v glavo, ali sem izgubila zavest ipd. Pomirim ga, da sem povsem prisebna, in mu rečem, naj brez skrbi prekine zvezo. Obljubi mi, da se javi takoj, ko kaj izve.
Vmes hitro pokličem sestro, med vikendom sem bila namreč sama doma. Prosim jo, naj mi pred ZD Tržič prinese kartico zdravstvenega zavarovanja. Skrbno, kot se za starejšo sestro spodobi, me takoj izpraša, kje, kako, zakaj in ali sem dolgo čakala na pomoč. Razložim ji, da še sedim v gozdu in čakam pomoč, potem pa začne preplašeno vpiti v telefon:“ Joj, a te močno boli, a si kaj zmedena, te kaj zebe?’’ Po mojem bi doma skoraj skupaj padla od skrbi. Pomirim jo, da sem res dobro, čeprav me je vmes, na srečo le za nekaj minut, začel močno boleti gleženj. Takrat vidim, da imam nov klic, in že se oglasi prijazen, topel glas.“ Matija Perko,’’ se je predstavil. Povpraša me o mojem stanju in natančni lokaciji. Pove, da se s fanti že peljejo proti meni. Ker nisem prepričana, na katerem ovinku morajo zaviti levo, predlaga, da vklopijo sireno in da z njeno pomočjo določim njihovo lokacijo glede na mojo. V nekaj minutah jih zagledam na cesti pod mano. Matija me ves čas nekaj sprašuje po telefonu, ne izpusti me izpod nadzora. Ustavijo oba avta in me iščejo z očmi. Veselo jim pomaham, kot bi šlo za prijateljsko srečanje ob pivu. Res sem jih vesela.
Že naslednji hip na potki pred seboj zagledam zdravnika, dr. Tomazina, z veliko torbo v roki, za njim pa še nekaj drugih reševalcev. Doktor pride k meni, me pozdravi in natančno sledi
92
Sneguljčica in sedem palčkov