roke proti nebu in se hvaležna za ta trenutek v mislih sprehodim po minutah vzpona, ko se marsikdaj vprašam, kaj mi je tega mučenja sploh treba. Kot vedno si na vrhu priznam, da napor do uspeha ni nikoli tako velik, kot je veliko zadovoljstvo na vrhu. Pa četudi kratka, je tura lahko sladka. Spijem nekaj vode, pojem čokolado in uživam v objemu gozda.
Naposled se le odločim za odhod, čeprav bi najraje kar ostala tam, v hladnem zavetju gozda. Našemim se skoraj v vso zaščitno opremo, kar jo premorejo v trgovinah. Ob pogledu name bi si najbrž vsakdo mislil, da sem neka huda“ spustašica” na kolesu. A po veliko resnih turah sem z mislimi še vedno v stilu: počasi se tudi v dolino pride! Juhuhu, sedaj pa spust. Na prste ene roke lahko preštejem število tur z novim kolesom. Še vedno se nanj usedem s kančkom sramežljive plahosti in se zavem, da nikoli ne bom do konca izkoristila vseh komponent, saj se držim načela: do užitka, ne pa s strahom do konca. Odpeljem se po poti navzdol kot že velikokrat prej s“ trdakom” in vsak trenutek opazujem, kaj mi novo kolo nudi. Navdušena sem nad mehkobo gibanja, v trenutkih mi celo uspe zaplavati z njim kot eno. Večkrat se ustavim, da podoživim kak detajl, nad katerim sem še posebej navdušena.
Sedaj pa del, kjer me mehka, z iglicami posuta potka vedno spominja na pravljični svet. Še nekaj metrov, dve korenini in že bom na mehki preprogi. Nekaj me“ zruka” in mi malenkost zruši ravnotežje, ki ga poskušam obdržati s spustom noge s pedala. Vmes pomislim, kako me fantje vedno opozarjajo, naj tega ne delam. Potem zaslišim kratek hrsk in začutim
Gorsko kolesarjenje je še vedno moja strast( foto: Tom Eckerstorfer)
91