Sneguljčica in sedem palčkov
Sneguljčica in sedem palčkov
Jana Šparovec
Skozi priprte oči mi je že nagajalo sonce, a sem se kljub temu še enkrat obrnila v postelji in še nekaj minut sladko uživala v sobotnem jutru, šestega julija 2013.
Še nekaj dni in dočakala bom zaslužen dopust. Pretekli tedni so bili službeno kar naporni, zato sem se odločila za krajše sproščanje duše in telesa na domačem hribu. Časa za daljše ture bo kmalu dovolj. Še prej pa skok do frizerja. Pod kolesarsko čelado je že postalo vroče in vsak predolg las le še dodatno poskrbi za potoke potu, ki neusmiljeno teče brez kontrole čez oči, nos v usta. Skratka, pri mimoidočih poskrbi za moj nič kaj damski videz. Zaslišim copotanje na hodniku, Teri se je prebudil in slišal moje obračanje po postelji. Takoj priteče pred vrata spalnice, da opozori nase. Naj mu bo, vstanem in ga peljem na jutranji sprehod. Prva leta mi je bilo to opravilo odveč, sedaj pa obožujem ta jutranji ritual, ki je največkrat v moji pristojnosti. Jutra so mi“ zlati” del dneva. Takrat si ne dovolim, da me preganja čas. Srečanje z novim dnem, vonj novega jutra, okus letnega časa in jutranji ogled razvijajoče se narave ob prijaznem pasjem mahanju z repom – vse to je dobra podlaga za prihajajoči dan.
Ob 10. uri sem zmenjena pri frizerki.“ Koliko?” me vpraša frizerka Jana.“ Ne“ šparaj” jih, lasje še prehitro zrastejo in silijo izpod čelade, saj bom dva meseca ves čas v čeladi.” V načrtu imam povsem kolesarski dopust. Kako ne, v kleti me čaka komaj teden dni staro novo kolo.“ Polnovzmetenček”, od katerega pričakujem še večje užitke kot pri prejšnjem“ trdaku”. Ja, kdo bi pa vedel ob nakupu kolesa, da jih je toliko različnih vrst. Še dobro, da pred letom dni nisem kupila cestnega, ko sem prvič sedla na kolo, jasno, zaradi poškodbe kolena. To je bil tudi razlog, da sem začela z gorskim kolesarjenjem.
Opoldanske urice izkoristim za službeno delo. Nič ne pomaga, sobota ali nedelja, ko je delo, se dela. Trenutne opoldanske temperature pa tudi niso ravno primerne za brcanje v klanec.
In le dočakam. Zvlečem svojo novo igračko iz premajhne kleti. Poleg vseh nepotrebnih škatel, ki jih bom mogoče enkrat nujno rabila, dveh novoletnih smrek, okraskov za celo vas, praznih kozarcev, ker mogoče bom pa ravno naslednje leto spet kaj vlagala, pa še česa, česar rajši ne omenim, dve kolesi res nista primerna izbira. Prve dni sem novega imela kar v sobi, ker sem najprej morala preračunati, kako ga stlačiti v klet. Kdo bi si namreč pred nakupom belil glavo s takimi postranskimi vprašanji. Punce res ne. Če je prostor za enega, se najde tudi za dva. Pred nakupom je predvsem važno, kakšne barve je, oblike in seveda znamka! Končno se odpeljem. Asfalt proti Brezjam je dodobra segret, zato pohitim, da se čim prej znebim ceste in vročih hlapov, ki puhtijo iz nje. Ob prihodu na stransko cesto proti Bistriški planini si snamem čelado. Nerada se vsakič znova zapodim proti največji strmini na poti do planine. Na izravnavi ob koncu betona se oddahnem in kot vedno pomislim, da je za danes najhujše že za menoj. Pomota!
Med potjo ne srečam nikogar vse do križišča pri Bistriški planini. Kmetje pospravljajo les. Pozdravimo se z nasmehom in nadaljujemo vsak s svojim opravilom. Na razpotju se ustavim, zlezem s kolesa in kot že tolikokrat prej stegnem
90
Sneguljčica in sedem palčkov