stran in čakam na neznosno bolečino. Čakam in nič. Tedaj pa mi doktor pove, da je gleženj v pravilnem položaju. Zdi se mi neverjetno. Med mojim primerjalnim doživljanjem filmskih scen reševalci že pripravijo nosila in vakuumsko opornico, nekdo pa naredi nekaj foto posnetkov. Vse se odvija zelo hitro, v sproščenem prijateljskem vzdušju. Fantje me sprašujejo, kje sem se peljala, povedo, kje se oni vozijo, in že sem na nosilih z imobilizirano nogo. Počutila sem se kot Sneguljčica med palčki, ki skrbno bdijo, da se ji kaj ne zgodi. Takrat sem se šele spomnila na kolo, ko opazim, da so fantje že izbrali Bojana, da se z njim pelje do zdravstvenega doma. Skratka, ne da bi me kakorkoli obremenjevali, so poskrbeli zame, za prtljago in še za prevoz kolesa. Brez večjih težav so me previdno, predvsem pa meni udobno in neboleče, prenesli do avta in me odpeljali do Zdravstvenega doma Tržič. Med vožnjo me eden od fantov vpraša, ali sem kaj spila zgoraj. Odgovorim mu, da sem, seveda vodo. Zasmeji se in razloži, da me pred ZD zagotovo že čakajo policisti, saj je to običajen postopek po klicu na 112. Torej bom morala opraviti tudi test alkoholiziranosti, ker gre za nesrečo v cestnem prometu.
Ob prihodu pred zdravstveni dom me tam res čakajo policista, dežurna zdravnica in moja sestra, ki ji je medtem Bojan že razstavil moje kolo in ga naložil v avto. Fantje GRS komaj odprejo vrata, ko se name s strani policistov že vsuje plaz vprašanj. Nekaj časa pogovor poteka kar med vrati, ko reševalci naposled le prepričajo policista, da me najprej udobno namestijo v voziček. Opravim še test alkoholiziranosti, ki seveda pokaže nulo. Fantje GRS Tržič mi še zaželijo čimprejšnje okrevanje in se poslovijo, saj sem sedaj v rokah reševalca NMP. Naloži me v reševalno vozilo in odpelje v bolnišnico na Jesenicah. Tam po opravljenem rentgenskem slikanju ugotovijo bimaleolarni zlom gležnja, kar pomeni, da bo potrebna operacija. Odločijo se, da bo opravljena naslednje jutro, torej v nedeljo zjutraj ob 10. uri. Komaj se zavem, že ležim na oddelku, priklopljena na infuzijo. Noč mine presenetljivo hitro. Zjutraj pa mi, tik preden me odpeljejo na operacijo, zazvoni telefon. Prijetno presenečena zaslišim glas reševalca GRS Tržič. Matija reče, da jih s fanti zanima stanje mojega gležnja. Povem, da sem skoraj že na poti do operacijske, in oba se zavedava, da bo rehabilitacija daljša.
Na notranji strani so mi vstavili dva daljša vijaka, na zunanji ploščico in pet vijakov. Noge dva meseca ne smem popolnoma nič obremenjevati. A tisti dan se me je bolj kot diagnoza dotaknila pozornost reševalcev GRS Tržič. Dali so mi vedeti, da s končanim reševanjem na terenu zanje akcija še ni končana. Začutila sem, da zanje ponesrečenci nismo le številke ali udeleženci nesreče, temveč ljudje, prijatelji, somišljeniki, s katerimi se v težkih trenutkih zbližajo, čutijo njihovo stisko in bolečino in vse to odnesejo tudi domov. Moram tudi povedati, da sem se med reševanjem kljub poškodbi počutila prijetno in varno, saj sem čutila njihovo mirnost, zbranost in predvsem topel prijateljski odnos. Zavedala sem se, da so zaradi mene morali tisto sobotno pozno popoldne zapustiti domove, družine, da so pomagali meni. Meni in mnogim drugim, ki so bili ali še bodo v stiski. Ne glede na to, ali je mraz, vročina, veter, vedno so nam pripravljeni pomagati. Ne glede na to, da s tem ogrožajo tudi sebe. Pomagati drugim je njihov način življenja. Lahko rečem le: VELIKA HVALA IN NEIZMERNO SPOŠTOVANJE DO VSEH DEKLET IN FANTOV GRS TRŽIČ KOT TUDI DO OSTALIH EKIP GRS! SREČNO!
94
Sneguljčica in sedem palčkov