Spet na Storžiču – a z drugačnim zaključkom
Spet na Storžiču – a z drugačnim zaključkom
Alenka Vidmar
Konec lanskega septembra sem si pri sestopu s Storžiča poškodovala nogo , tako da sama nisem bila sposobna priti do ustrezne zdravniške pomoči . Poškodba se je zgodila na pobočju gore na višini 1300 metrov . Čeprav planinarim že mnogo let , do takrat nikoli nisem pomislila , da se nesreča lahko zgodi tudi v gorah in da se to lahko zgodi tudi meni . Težko opišem tudi občutek nemoči in skrbi , kako rešiti nastalo situacijo .
Od takrat , ko smo ugotovili , da zaradi poškodbe ne morem več hoditi , pa do prihoda reševalcev oz . sprejema v jeseniški bolnišnici je minila le dobra ura .
Pišem vam zato , ker bi se rada ob tej priliki javno zahvalila vsem , ki so mi takrat pomagali . Posebna zahvala pa gre seveda vam , dragi gorski reševalci iz Tržiča . Kot so mi kasneje povedali , vas je v “ moji reševalni akciji ’’ sodelovalo štirinajst , ki ste bili organizirani v dveh skupinah . Prva skupina , pod vodstvom Primoža , je bila pri meni v dobre pol ure od klica na pomoč . Druga skupina pa je bila že pripravljena oziroma na poti , da izvede klasični
Kratek prenos Alenke na točko za dvig v helikopter ( foto : Primož Štamcar )
95