Spet na Storžiču – a z drugačnim zaključkom
Spet na Storžiču – a z drugačnim zaključkom
Alenka Vidmar
Konec lanskega septembra sem si pri sestopu s Storžiča poškodovala nogo, tako da sama nisem bila sposobna priti do ustrezne zdravniške pomoči. Poškodba se je zgodila na pobočju gore na višini 1300 metrov. Čeprav planinarim že mnogo let, do takrat nikoli nisem pomislila, da se nesreča lahko zgodi tudi v gorah in da se to lahko zgodi tudi meni. Težko opišem tudi občutek nemoči in skrbi, kako rešiti nastalo situacijo.
Od takrat, ko smo ugotovili, da zaradi poškodbe ne morem več hoditi, pa do prihoda reševalcev oz. sprejema v jeseniški bolnišnici je minila le dobra ura.
Pišem vam zato, ker bi se rada ob tej priliki javno zahvalila vsem, ki so mi takrat pomagali. Posebna zahvala pa gre seveda vam, dragi gorski reševalci iz Tržiča. Kot so mi kasneje povedali, vas je v“ moji reševalni akciji’’ sodelovalo štirinajst, ki ste bili organizirani v dveh skupinah. Prva skupina, pod vodstvom Primoža, je bila pri meni v dobre pol ure od klica na pomoč. Druga skupina pa je bila že pripravljena oziroma na poti, da izvede klasični
Kratek prenos Alenke na točko za dvig v helikopter( foto: Primož Štamcar)
95