način reševanja v primeru, da reševanje s pomočjo helikopterja SV ne bi bilo mogoče.
Težko opišem vse občutke tistih trenutkov, ki so bili zame nekaj nepoznanega in neverjetnega. Poškodba noge in dejstvo, da ne morem sama priti v dolino, sta me dobesedno paralizirala v smislu občutka odvisnosti od drugih. Ko pa so prišli Sašo, Robert, Nejc in Primož, pa kot da gre za dobro režiran film. Vendar nisem opazovala njihove strokovnosti, saj sem jim od prvega trenutka zaupala, temveč njihovo toplino, neposrednost, požrtvovalnost in pripravljenost pomagati, storiti prav vse za rešitev moje težave.
Zato, spoštovani reševalci: Primož Štamcar, Nejc Klemenčič, Robert Vidic, Sašo Rožič, Primož Rožič, Matej Štular, Grega Bahun, Klemen Belhar, Tomaž Strupi, Alenka Pavlovčič, Benjamin Vidmar, Matic Mohorč, Metod Gradišar in Matija Perko, lepa hvala za pomoč in moje iskreno občudovanje za delo, ki ga opravljate prostovoljno, sicer je pa to poslanstvo, ki se ga ne da plačati z denarjem. Ob tej priliki vam tudi čestitam, saj vaše društvo praznuje častitljivo obletnico delovanja. Hvala in srečno.
SARA ANA, 6 let:“ Velik morajo pojest zelenjave, da lahko nesejo planinca.”
96
Spet na Storžiču – a z drugačnim zaključkom