Z GRS Tržič – na drugi strani
Z GRS Tržič – na drugi strani
Janez Nunar
Prijetno nedeljsko zimsko popoldne, enkrat okrog bivšega dneva JNA( 22. december), se je pod Javornikom prevešalo v jasno zimsko noč. Pred kakim desetletjem... Sankanje in prijetno druženje s prijatelji pri Zdravcu se je končalo. No, pravzaprav je sledil samo še lep sankaški spust v zasnežen Gabrčev rot do avta in domov, novemu delovnemu tednu nasproti. Dober“ sninc’’ je obetal prijeten družinski spust do parkiranih jeklenih konjičkov. Z Bojanom in Anči smo zajahali sani, naprej spustili otroke, mi pa smo se spustili za njimi. Moja žena Karmen pa je odhitela peš po uhojeni gazi navzdol v temno zvezdno noč...
Spust je minil hitro, sani smo pospravili v prtljažnike avtov, otroci pa so se v pričakovanju odhoda še razigrano dričali z bližnjega kupa snega. Ampak nismo bili vsi. Žene še ni bilo! Kje pa hodi toliko časa... Čakamo... pokličemo... nič. Čakamo... še vedno nič... Kaj sedaj?
Anči je z otroki počakala pri avtih, midva z Bojanom pa sva pohitela nazaj po uhojeni poti proti Zdravcu. Med potjo je ni bilo. Klici so odmevali v noč, brez odziva... V koči je ni bilo. Kaj pa če je zašla? Po isti poti sva se vrnila do Rota in Bojan je iz nahrbtnika izvlekel UKV postajo in začelo se je:“ Bistrica kliče...!’’.
Začela se je akcija GRS! Anči je napokala otroke in jih odpeljala domov gledat bog ve kateri del filma Gospodarja prstanov. Z Bojanom sva ostala sama. Hitro pa je prispela Lada Niva z dvema reševalcema. Pozneje smo se šele seznanili, bila sta načelnik Janči in reševalec Peter( Matija Perko in Peter Rožič).
Po uvodnih informacijah in seznanitvi s situacijo je načelnik odločno prevzel zadevo in odločil, da se najprej zapeljemo do Zdravca. Za brisalce moje Xsare sem še zataknil list papirja s sporočilom“ GRS te išče, otroka sta pri Anči!’’ in krenili smo proti Volčji dolini.
Iskalna akcija je operativno potekala, moja žena pa je postala“ pogrešana oseba ženskega spola, v zeleni bundi, zadnjikrat videna...’’.
Snežena cesta do Zdravca terenskemu vozilu ni delala preglavic in hitro smo bili gor.“ Kaj novega?’’“ Nič!’’ Skrbna Mari je takoj pristavila velik lonec čaja, rekoč“ da moje fante ne bo zeblo med akcijo’’, Zdravc pa je ponosno začel dežurati pri radijski postaji. Mi pa smo krenili naprej in že pri Znamenju, kjer normalna pot ostro zavije desno, zaznali male sledi( odtis gojzerja št. 36), ki so zavile levo, v temen zasnežen Dol, namesto desno po uhojeni stezi proti Rotu. Sledili smo jim... Niva se je počasi prebijala skozi snežne zamete, mi pa smo na vsakem odcepu poskakali iz nje in kakor Vinetou( indijanski poglavar) sledili drobnim korakom v temno noč...
Medtem je Janči po radijski postaji usklajeval akcijo:“ Z vsemi ostalimi razpoložljivimi terenci reševalcev in Policije po bližnjih okoliških cestah, iščemo do polnoči! Če je ne najdemo, pa sledi nadaljevanje jutri ob zori z okrepitvami!’’
Cesta se je vlekla in vlekla, mi pa na vsakem odcepu kot stezosledci. Vendar očitno na pravi poti, saj smo stopinje malih čevljev občasno dobro videli. Medtem se je po etru pletla mreža
Z GRS Tržič – na drugi strani
97