Janči in Peter sta po radijski postaji govorila s čakajočimi GRS-jevci, jaz pa sem imel še obveznosti pri policistu Robiju. Nekaj osnovnih podatkov zapisnik o akciji pač zahteva. Razen registrske številke avta( nikakor se je nisem mogel spomniti) sem mu vse tudi povedal. Seveda sta potem reševalca Janči in Pero še hotela videti“ pogrešano osebo ženskega spola v zeleni bundi’’.
Pa smo šli še njo pogledat... in še kaj malega spili... se dodobra seznanili... Seveda je načelnik med spontanim družabnim večerom natrosil nekaj napotkov o varnosti v gorah(“ družina mora vedno ostati skupaj’’), ki so seveda padli na plodna tla. Na srečo je Gospodar prstanov kar dolg film in otroci še vedno niso hoteli domov!
Janez Nunar( foto: Matija Perko)
dobro pripravljene in izurjene organizacije. Kakor je kasneje, po srečnem koncu, dejal načelnik:“ Gospa, mi delujemo kakor amaterji, poskušamo pa tako kakor profesionalci.’’
Na srečo je kmalu zahreščalo v postaji:“ Pogrešana oseba je najdena in je pri svojem avtu!’’ Sama je korakala po cesti proti“ Pavšelnu”( kjer smo ji tudi sledili), kjer jo je dohitel lovec Lojze, ki je bil ravno takrat v svojem revirju. Vzel jo je v avto in po zvezi obvestil GRS.“ Fajn.’’ Ne vem, ali so seizmografi po Sloveniji kaj občutili, ampak nekje se je odvalila velika skala. Brž sem po mobitelu poklical dežurno varuško Anči, da je vse OK in da prihajamo. Otroci so medtem veselo gledali televizijo. Ker se je žena že odpeljala z avtom v dolino, smo se mi najprej odpeljali na Policijo Tržič. Protokol, zapisnik akcije pač zahtevata nekaj časa.
V ponedeljek po službi sem počasi in previdno prelistal Slovenske novice. Prav nič si nisem želel kakšnega senzacionalnega naslova v stilu“ Nespametna planinka brez opreme in tako naprej’’. Nič ni bilo, verjetno je Mirko imel prost vikend ali pa mu zgodba ni zadišala. Tudi prav.
Naslednji dan popoldan sem previdno šel do soseda, člana GRS Tržič. Kot vedno je nekaj brkljal v delavnici za hišo. Še preden sem kaj rekel, mi je namesto pozdrava lepo pojasnil:“ Ne se sekirat, to se uhk’ o vsakmu nardi! A bova enga?’’. Pa sva nazdravila z njegovo dobro domačo kapljico in povzela zabavno plat podobnih prigod.
Čez kak dan pa sem na Placu( trg v Tržiču) srečal enega bolj znanih in“ gobčnih’’ GRS-jevcev( žal je že pokojni). Po uvodnem pozdravu in mojem vprašanju:“ Kva ste pa imel u nedelo za eno akcijo?’’ je bleknil:“ Eh! Brez veze! Ena baba se je zgubiva, pol so jo pa najdl. Sej veš, kakšne so.’’“ No, to je bva pa moja žena.’’( ki jo je on seveda dobro poznal).“ No, sej nisem tko mislu... sej, a veš... Najboljša akcija je tista, ko ponesrečenec sam pride domov,’’ je hitel odgovarjati. Potem
98
Z GRS Tržič – na drugi strani