sva šla v Coklo na pivo, kjer mi je pojasnil, da so ostali čakajoči reševalci takrat v Jaslicah po dobrem razpletu veselo nazdravili. Imeli so akcijo SDND – Samo Da Nisi Doma. Sindrom živega peska jih je dodobra zagrabil.
Ampak včasih jo pa GRS-jevci slišijo od mene:“ Jej jej, fantje, ste pa ta prav’! Kadar iščete kakšno dobro punco, vam jo pa“ jagri’’ prej spelejo!’’
Od takrat sem še kar nekajkrat sodeloval z GRS Tržič. Kot mlajši alpinistični pripravnik AO Tržič( no, to sem še sedaj, samo malo starejši) sem bil na njihovi vaji v Beli peči markirant. V smeri Katastrofula sem bil kot plezalec, kolega Viki pa padli soplezalec.
Tisti maj sploh ni bil topel, deževno in hladno je bilo. Namesto opeklin po rokah, kot je pisalo na listu, s katerim mi je tedanji načelnik Slavc( Slavko Rožič) pojasnil nalogo markiranta, sem skoraj že čutil ozebline. Na varovališču sem čakal, da naju z Vikijem“ rešijo’’.“ Čeladarji’’ so se kmalu pojavili pod steno, se vešče povzpeli nad mesto“ nesreče’’, pripravili sidrišča ter vse potrebno za dvig ponesrečencev in izvedli ustrezne vrvne manevre. Do mene se je hitro spustil znan obraz – spet Peter.“ No, takrat smo skupaj iskali mojo ženo, pa ni šlo!’’ sem mu rekel.“ Upam, da bo danes bolje.’’ Seveda so reševalci navajeni svojega dela – vrvni manevri, komunikacija, delo usklajenega moštva in hitro smo bili na varnem pod steno. Pospravili smo opremo in kmalu smo bili na toplem Pr’ Krvin. Tam je bila tudi analiza uspešno izvedene vaje, kar pa pri GRS Tržič tudi ni enostavno in predvsem kratkotrajno opravilo. Živi pesek ima marsikje svojo moč.
ŠPELA, 5 let:“ Gorski reševalec s posebnim telefonom pokliče druzga reševalca na pomoč.”
Z GRS Tržič – na drugi strani
99