Izlet na Kriško goro, ki ga ne bom pozabil
Izlet na Kriško goro, ki ga ne bom pozabil
Maks Uzar
Lepa avgustovska nedelja, 11. 8. 2013. Okoliški hribi so kar vabili k obisku. Kot že velikokrat prej, smo se s prijatelji odločili, da gremo na Kriško goro. Žena Kati je bila takoj za to. Nahrbtnika sta bila hitro pripravljena. Kriška gora mi je domač hrib že vse od mladih dni. Rad hodim v hribe, Tržičanom nam je planinstvo privzgojeno že od otroštva. Čeprav sem vrsto let delal v tujini, so gore okoli Tržiča vedno ostale del mene. Tako čutim tudi sedaj.
Dogovorjeni smo bili ob 10. uri. Kot ponavadi sta bila Jože in njegova žena točna, midva s Kati pa tudi. Odpeljali smo se proti vasi Gozd, od koder smo začeli s turo. Na začetku je bilo med nami seveda nekaj pogovora, zatem smo utihnili, saj se pot na Kriško goro strmo vzpenja. Drevesa so poskrbela za prijetno senco, da ni bilo vroče. Hodili smo skupaj.
Ob prihodu do koče je bilo ozračje mirno, prijetna temperatura, skratka lep dan. Sledila sta kavica in čaj, pa tudi kakšno majico je bilo treba preobleči. Uživali smo v lepem razgledu, kramljali z naključnimi znanci, potem smo se počasi začeli pripravljati za odhod v dolino.
Odločili smo se, da se v vas Gozd vrnemo po ovčji poti. Na Kriško goro namreč vodi več poti, izhodišče pa je isto. Res, da so na delu poti manjše skale in strmejši deli, a kasneje lepo zložno prideš skupaj s klasično potjo na Kriško goro.
Počasi smo se odpravili proti dolini. Tudi na tej poti smo srečevali planince. Ko se pot obrne proti levi na pobočje, smo srečali nekaj znancev in hitro sem se zapletel v pogovor.
Ostali trije so odšli naprej, češ saj nas boš kmalu dohitel. Po pozdravu in planinskem“ srečno’’ sem se podvizal za svojo družbo. Zaradi zaostanka sem mogoče stopil malo hitreje. Nasproti je prihajala večja skupina planincev, mislim, da nekje iz Škofje Loke. Srečevali smo se ravno pri tistih skalah na strmem delu poti. Spomnim se, da sem pozdravil mimoidočega in ga pogledal navzgor. Takrat sem verjetno nerodno stopil, naenkrat opore za nogo ni bilo in skotalil sem se po strmini.
Ko sem se zavedel, sem bil omotičen, a sem se skobacal nazaj do poti. Potem se mi je stemnilo in sem izgubil zavest. Mimoidoči so me nekako spet spravili k zavesti. Bilo mi je močno slabo, zato sem bruhal. Verjetno so oni potem poklicali pomoč preko 112. Počutil sem se slabo, žena in prijatelja, ki so odšli naprej, pa sploh niso vedeli, kaj se mi je zgodilo.
Moje dojemanje dogajanja se je potem izgubilo. Ponovno sem se zavedel takrat, ko sem bil že v helikopterju, ob meni pa zdravnik in reševalca.
Ker me dolgo ni bilo, se je prijatelj Jože vrnil po poti in ugotovil, da gorski reševalci pravzaprav rešujejo mene. Najini ženi, ki sta bili že zelo nizko, nista vedeli ničesar. Srečali sta gorske reševalce, ki so z opremo na hrbtih hiteli na pomoč, med katerimi je bil tudi moj svak Elemir. Tudi on takrat ni vedel, komu gre pomagat.
Kasneje sem izvedel, da so me na kraju dogodka oskrbeli in pripravili za transport
100
Izlet na Kriško goro, ki ga ne bom pozabil