Maks Uzar s sestro Jožico( levo) in ženo Kati( desno) na vrhu Ljubeljščice nad
Zelenico( foto: Elemir Zrim)
s helikopterjem gorski reševalci iz Tržiča in dežurna ekipa iz helikopterja. Odpeljali so me v bolnišnico v Ljubljani, kjer sem ostal na zdravljenju. Še istega dne sta me obiskali hčerka in žena Kati.
Od takrat sem vsekakor previdnejši in še danes ne morem verjeti, da se takrat nisem uspel ujeti, prestopiti ali kakorkoli preprečiti padec. Preprosto se je zgodilo. V hribe še hodim, mislim, da še pogosteje.
Moja misel in posebna zahvala pa gresta predvsem tržiškim gorskim reševalcem in posadki helikopterja z dežurno ekipo reševalcev za tako hitro in strokovno pomoč ob mojem reševanju. To so ljudje, ki vedno priskočijo na pomoč. Najlepša hvala in srečno.
Izlet na Kriško goro, ki ga ne bom pozabil
101