Srečanja z gorskimi reševalci
Srečanja z gorskimi reševalci
Peter Vogelnik, najemnik doma na Kofcah
Planinski dom na Kofcah se nahaja na južnem pobočju Košute na nadmorski višini 1488 m. Izpred doma se razkriva čudovit razgled na bližnje in daljne vršace, pa tudi očak nam ob lepem vremenu nameni svoj pogled. Če se planinci še niso preveč utrudili, jih pot mimo doma popelje na greben Košute, po katerem poteka meja z Avstrijo. Torej ste dobesedno lahko z eno nogo doma, z drugo pa v tujini.
Prvi najbolj oblegan vrh je Veliki vrh z 2088 m nadmorske višine. Tam se planinci zavedo svoje majhnosti in nepomembnosti, ko vidijo prostranost in mogočnost narave. Svojo pot lahko nadaljujejo proti vzhodu mimo Kladiva, Tegoške gore in drugih vrhov vse do Košutnikovega turna. Najpogumnejši planinci pa svojo pot začnejo na Avstrijskem in po dolgih urah hoda najdejo zatočišče in topel obrok ravno pri nas. Posebno pravljično je pozimi, ko se gore ovijejo v metre bele odeje in planince le tu in tam pozdravi osamelec v novoletni lesketajoči preobleki. Planinci se takrat s smučmi spustijo po južnem grebenu vse do visokogorske kmetije Matizovec. Vse je tako zelo lepo, da človek že kar težko verjame, da nebesa niso na zemlji.
Pa vendar, te lepote niso večne in tudi brezskrbnost nas hitro lahko mine. Samo en napačen korak, trenutek nepremišljenosti, napačna vremenska napoved – in iz nebes nastane pekel. Osamljeni, poškodovani in nepripravljeni lahko ostanemo v osrčju narave, naše preživetje pa je odvisno od sreče in dobrih fantov – gorskih reševalcev.
S svojo požrtvovalnostjo, levjim pogumom in ogromnim srcem pustijo svoje družine in se v mraku, vetru in mrazu odpravijo od doma, da bi rešili kakšno prezeblo, osamljeno, prestrašeno in poškodovano dušo. Ti fantje, med njimi so tudi dekleta, takrat ne uživajo v lepotah narave, ne čutijo brezskrbnosti, temveč jih žene želja po pomoči sočloveku.
Kot najemnik Planinskega doma na Kofcah že 19 let sodelujem z njimi. Marsikdo jim zavida njihovo opremo, a ne pomisli, da se ta hitro obrabi. Nihče jim ne zavida hitenja v hrib, naporov ob reševanju, odgovornosti, njihove stiske, ali bodo dovolj hitri, ali bodo uspeli rešiti življenje. Nihče ne zavida njihovim družinam, ki včasih s strahom čakajo na vrnitev moža, očeta, ki se zaradi klica, pozivnika odpravi v mraz, temno noč, vihar, sneg ali dež.
Tudi sam sem se znašel v situaciji, ko je nekdo potreboval mojo pomoč. Sosedu, ki je bil pastir v sosednji koči, se je nekega nedeljskega večera ustavilo srce in zgrudil se je na tla. Žena je prihitela po naju s sodelavcem, ki sva se takoj lotila nudenja prve pomoči. Poklicala sva reševalce in začela z oživljanjem. Zavedal sem se, da je pomembno, da nekaj naredim, saj le tako ostane možnost, da pastir preživi. Minute, ko smo čakali na strokovno pomoč, so bile neznansko dolge, midva pa sva počasi že postajala utrujena. Moč in voljo pa nama je neprenehoma dajala pastirjeva žena, ki je nisva smela razočarati. Do prihoda gorskih reševalcev je preteklo dobre pol ure. Olajšana, da je prišla strokovna pomoč, sva pastirja prepustila v njihove roke. Žal mu tudi oni niso mogli več pomagati. Žalostni smo ga pospremili s planine, a v srcu je ostal nekako
102
Srečanja z gorskimi reševalci