( 1937 ), zasutje graničarjev na Zelenici ( 1962 ) in spet plaz na Zelenici , ki je pokopal štiri dijake in dva učitelja ( 1977 ) ( Kavar , Kunšič , 1987 in Kavar , Perko , 1997 in Kavar , 1997 ). Vse te nesreče so močno vplivale na delo in življenje gorskih reševalcev .
Vsaka nesreča je tragična , a v zadnjih desetletjih ni prišlo do množičnih nesreč z več smrtnimi žrtvami . Toda število nesreč je v zadnjih dveh desetletjih izjemno naraslo . Do devetdesetih se je število nesreč štelo največ s prsti dveh rok . Leto 1996 je bilo do tedaj rekordno , saj se je zgodilo » celo « devetnajst nesreč . Zadnja leta se jih zgodi okrog trideset . Z naraščanjem števila nesreč so reševanja enako naporna in zahtevna , vendar so izpeljana s profesionalno rutino . Nesreče so postale nekaj » normalnega «, kar zahteva še boljše delo reševalcev .
Vrste nesreč so postale zelo raznolike in niso več povezane z nesrečami običajnih planincev . Pojavile so se številne nove dejavnosti v gorah , vse več obolelih ljudi se poda v gore in tudi tveganja so vse večja . Usposobljenost reševalcev je temu primerna in njihovo delo vse bolj raznoliko in polno številnih specifičnih veščin .
LJUDJE S številom nesreč je naraščalo tudi moštvo GRS Tržič . Sprva je bilo število reševalcev med pet in deset , v osemdesetih je naraslo na skoraj štirideset članov in se kasneje ustalilo na okrog trideset članov aktivnega moštva . Njim se pridružuje okrog deset zaslužnih članov in nekaj ostalih članov društva . V vsem tem času se ni dosti spremenila struktura članov . Večinoma je šlo in gre za alpiniste
Po transportu z Begunjščice do Ljubelja smo ponesrečenca predali v vozilo NMP Republike Avstrije ( foto : Primož Štamcar )
10