in bivše alpiniste, vsekakor pa za ljudi, ki so sposobni samostojnega in suverenega gibanja po zahtevnih gorskih terenih. Ta sposobnost je ključna za varnost reševalcev in ponesrečencev.
Poleg alpinistov so bili med gorskimi reševalci pogosto tudi lovci in smučarji, ki so bili vešči gibanja po gorskem terenu, ter kakšen policist. Nepogrešljiv del reševalnega moštva je medicinsko osebje, nekoč predvsem zdravniki, že nekaj časa pa tudi zelo usposobljen zdravstveni tehnik, na naši postaji magister zdravstvene nege. Tudi ti reševalci morajo biti usposobljeni za reševalno delo in gibanje v gorskem svetu.
Težko je soditi o motivih za delo gorskega reševalca, a vsakdo, ki se šteje mednje, zatrdi, da to počne z veseljem in s posebnim osebnim poslanstvom. Gre za način življenja in pripadnost posebni kulturi, kar marsikoga napolni tudi s ponosom, ki mu ga ne gre odrekati.
USPOSABLJANJA Vaje in usposabljanja so od ustanovitve del GRS. Reševalci za svoje delo moramo biti usposobljeni, ker le tako lahko poskrbimo za svojo varnost in varnost ponesrečencev. Skozi čas je osnovna struktura usposabljanj ostala podobna. Ključna sta letni in zimski tečaj, ki potekata v obliki situacijskih vaj večjega obsega, vedno na drugem terenu. Med njima potekajo vaje na terenu, ki so manjšega obsega. Ob tem pa še kopica posebnih usposabljanj: tečaji in vaje prve pomoči, usposabljanja reševanja iz plazov, iskanje z žolnami, orientacija, vaje iskalnih akcij, vaje reševanja padalcev in druga specialna in občasna usposabljanja.
OPREMA Oprema tržiških reševalcev je bila sprva zelo
Danes uporabljamo sodobno opremo za reševanje
( foto: Vili Vogelnik)
skromna in ne kaj dosti drugačna od tiste, ki so jo uporabljali pri alpinizmu: nekaj vrvi in klinov. Pridobitev te opreme ni bila enostavna in je povezana z napori podružnice, usmerjenimi proti glavnemu odboru. Po drugi svetovni vojni so reševalci pridobili nekaj dodatne reševalne tehnične opreme. V naslednjih letih so se počasi opremljali in leta 1952, po precejšnjih organizacijskih spremembah zaradi velike nesreče v Špiku, so pridobili: nosila, reševalno vrečo, reševalna čolna, vrvi, luči in sanitetni material. Od takrat je bila GRS Tržič na enaki ravni opremljenosti kot ostale postaje.
Po letu 1952 so začeli vpeljevati marinerjeva nosila, počasi sani akia, sani kanadke in vrvi iz umetnih materialov. Na začetku šestdesetih je v uporabo prišla tehnika reševanja z jeklenico. Sani akia so v uporabi še danes, vsa ostala omenjena oprema pa je ostala del tehnike reševanja še nekaj naslednjih
Zgodovina GRS Tržič: Datumi in dogajanje med njimi
11