( 1937), zasutje graničarjev na Zelenici( 1962) in spet plaz na Zelenici, ki je pokopal štiri dijake in dva učitelja( 1977)( Kavar, Kunšič, 1987 in Kavar, Perko, 1997 in Kavar, 1997). Vse te nesreče so močno vplivale na delo in življenje gorskih reševalcev.
Vsaka nesreča je tragična, a v zadnjih desetletjih ni prišlo do množičnih nesreč z več smrtnimi žrtvami. Toda število nesreč je v zadnjih dveh desetletjih izjemno naraslo. Do devetdesetih se je število nesreč štelo največ s prsti dveh rok. Leto 1996 je bilo do tedaj rekordno, saj se je zgodilo » celo « devetnajst nesreč. Zadnja leta se jih zgodi okrog trideset. Z naraščanjem števila nesreč so reševanja enako naporna in zahtevna, vendar so izpeljana s profesionalno rutino. Nesreče so postale nekaj » normalnega «, kar zahteva še boljše delo reševalcev.
Vrste nesreč so postale zelo raznolike in niso več povezane z nesrečami običajnih planincev. Pojavile so se številne nove dejavnosti v gorah, vse več obolelih ljudi se poda v gore in tudi tveganja so vse večja. Usposobljenost reševalcev je temu primerna in njihovo delo vse bolj raznoliko in polno številnih specifičnih veščin.
LJUDJE S številom nesreč je naraščalo tudi moštvo GRS Tržič. Sprva je bilo število reševalcev med pet in deset, v osemdesetih je naraslo na skoraj štirideset članov in se kasneje ustalilo na okrog trideset članov aktivnega moštva. Njim se pridružuje okrog deset zaslužnih članov in nekaj ostalih članov društva. V vsem tem času se ni dosti spremenila struktura članov. Večinoma je šlo in gre za alpiniste
Po transportu z Begunjščice do Ljubelja smo ponesrečenca predali v vozilo NMP Republike Avstrije( foto: Primož Štamcar)
10