Peter Rožič v roki drži odsluženo radijsko postajo National Panasonic ( takrat še CB ). V Tržiču smo imeli tri ( foto : Matija Perko )
dolgi dostopi , največkrat peš , nobenih medsebojnih zvez . Včasih so si pomagali s svetlobnimi signali ( več barv svetlobnih raket ). Zelo pomanjkljiva oprema za reševanje v temi , kjer so si pomagali kar z baklami .
Prve zametke uporabe sredstev za zveze v tržiški postaji GRS zaznamo v začetku šestdesetih let , kar je razvidno iz skopih podatkov , najdenih v arhivu . Na sestanku aprila 1958 so se pogovarjali o “ komunikaciji ’’ na daljavo , toda takrat še z optičnimi in akustičnimi znaki . Prav tržiška postaja je bila zadolžena , da to razišče in pripravi vajo , na katero naj povabi tudi zastopnike ostalih postaj .
Naslednje večje aktivnosti v zvezi s sporazumevanjem na daljavo , tokrat s prenosnimi radijskimi postajami , so se pojavile v letu 1962 . Predvsem uporaba aparatov Fonoport , ki so jih v uporabo GRS posojali na Oddelku za notranje zadeve . To so bile precej velike in težke radiooddajne postaje , ki jih je uporabljala takratna Ljudska milica ( kljub poizvedovanju kakšnih tehničnih podatkov nisem dobil ). Nekaj teh radijskih postaj se je tega leta tudi že nabavilo . Eno je dobilo Celje in dve Kranj . Ing . Pavle Šegula pa je takrat vzpostavljal stike in pridobival predračune za nabavo japonskih postaj . Tržiška postaja GRS je imela tri RP ( radijska postaja ) National Panasonic , ki so bile nabavljene proti koncu šestdesetih let . Ing . Tone Jeglič pa je že za potrebe prve himalajske odprave izdelal radijsko postajo , ki so jo preizkušali za uvedbo v GRS ( za postajo Kamnik ).
Prezrte zveze
107