Le zaradi teh dejstev je bilo takrat življenje rešeno.
Kljub ostremu nasprotovanju nekaterih vodilnih članov slovenske GRS je takrat počasi le prodrla pobuda dr. Tomazina za uporabo lastnih radijskih postaj čim večjega števila članov GRS. V Jugoslaviji v tistem času posameznik ni smel uporabljati radijske postaje, če ni bil v državni službi ali radioamater. Pa čeprav je šlo za reševanje življenj. V Tržiču smo imeli kar nekaj birokratskih zapletov, da smo z Japonske preko Švedske uvozili radijske postaje Icom in za njihovo legalizacijo opravili izpite na Zvezi radioamaterjev Slovenije. Tako je enajst članov GRS Tržič kot eni prvih pridobilo licenco razreda E za delo z njimi. Plačali so jih seveda reševalci sami.
Sledil je preskok v miselnosti sistema. Tako je v teh letih sledila tudi vse večja opremljenost moštva z ročnimi radijskimi postajami. V začetku predvsem s kupljenimi v lastni režiji, nato pa tudi s strani GRS. Večina članov GRS Tržič je doma montirala zunanje antene za boljši sprejem. Začeli smo s stalno prisotnostjo na kanalu GRS 1, kar je privedlo do tega, da se je za celotno GRS izoblikoval sistem klicnih znakov za lažje delo z njimi.
Po nastanku regijskih centrov za obveščanje se je v začetku devetdesetih let počasi uvedel tudi sklic moštva preko pozivnikov, kar je bil prvi večji korak pri krajšanju odzivnega časa. Obenem smo večinoma z lastno prizadevnostjo vse planinske postojanke in nekatere obveščevalne točke opremili s stacionarnimi radijskimi postajami, zunanjo anteno in stalnim napajanjem. V Tržiču se je leta 1995 zagotovila še ena pomembna pridobitev. Na steni zavetišča GRS na planini Šija smo montirali eno izmed redkih naprav za samodejni klic v sili v gorah – SAPOGO. V primeru nesreče je lahko vsak z enim pritiskom na gumb vzpostavil zvezo z regijskim centrom v Kranju in sporočil podatke o nesreči. Te naprave so z uvedbo in vse večjo pokritostjo signala GSM počasi ugasnile.
V današnjem času Ponesrečenec ali njegovi spremljevalci z mobilnim telefonom pokličejo center za obveščanje na številko 112. Operater v trenutku sproži obveščanje reševalnega moštva preko skupinskega poziva na GSM in po pozivnikih. Po potrebi ali zahtevi vodje reševanja glede na teren in poškodbe pa aktivira tudi helikopter. Predvsem pri težjih poškodbah je čas do prihoda v zdravstveno oskrbo bistvenega pomena. V zadnjem času, ko ima vse več obiskovalcev gora na svojih mobilnih telefonih tudi GPS podatke o lokaciji, so ti v veliko pomoč reševalcem. Posebno ob slabem vremenu ali pa v primeru, ko ponesrečeni – izgubljeni ne poznajo terena in ne znajo razložiti, kje se nahajajo.
Ko reševalna akcija steče, je med moštvom zelo pomembna tudi dobra komunikacija. Ta poteka po radijskih postajah, delno pa tudi po GSM napravah posameznikov. Povezava v sami akciji na terenu v steni in zveza s helikopterjem je še vedno odvisna od ročnih radijskih postaj, čeprav bi v razcvetu mobilne telefonije nekateri te radi postavili v kot. Večini je bilo kmalu jasno, da brez radijskih postaj pri operativnem delu ne gre. Neposredna komunikacija med reševalcem v steni in ekipo na sidrišču ali v helikopterju je eden najpomembnejših dejavnikov za varno in učinkovito opravljeno delo.
ZAČETKI uporabe radijskih POSTAJ v GRS Težko si je v času tako ekstremno hitrega tehnološkega napredka komunikacij predstavljati, s kakšnimi problemi so se srečevali reševalci v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni. Tehnična in osebna oprema zelo skopa,
106
Prezrte zveze