Peter Rožič v roki drži odsluženo radijsko postajo National Panasonic( takrat še CB). V Tržiču smo imeli tri( foto: Matija Perko)
dolgi dostopi, največkrat peš, nobenih medsebojnih zvez. Včasih so si pomagali s svetlobnimi signali( več barv svetlobnih raket). Zelo pomanjkljiva oprema za reševanje v temi, kjer so si pomagali kar z baklami.
Prve zametke uporabe sredstev za zveze v tržiški postaji GRS zaznamo v začetku šestdesetih let, kar je razvidno iz skopih podatkov, najdenih v arhivu. Na sestanku aprila 1958 so se pogovarjali o“ komunikaciji’’ na daljavo, toda takrat še z optičnimi in akustičnimi znaki. Prav tržiška postaja je bila zadolžena, da to razišče in pripravi vajo, na katero naj povabi tudi zastopnike ostalih postaj.
Naslednje večje aktivnosti v zvezi s sporazumevanjem na daljavo, tokrat s prenosnimi radijskimi postajami, so se pojavile v letu 1962. Predvsem uporaba aparatov Fonoport, ki so jih v uporabo GRS posojali na Oddelku za notranje zadeve. To so bile precej velike in težke radiooddajne postaje, ki jih je uporabljala takratna Ljudska milica( kljub poizvedovanju kakšnih tehničnih podatkov nisem dobil). Nekaj teh radijskih postaj se je tega leta tudi že nabavilo. Eno je dobilo Celje in dve Kranj. Ing. Pavle Šegula pa je takrat vzpostavljal stike in pridobival predračune za nabavo japonskih postaj. Tržiška postaja GRS je imela tri RP( radijska postaja) National Panasonic, ki so bile nabavljene proti koncu šestdesetih let. Ing. Tone Jeglič pa je že za potrebe prve himalajske odprave izdelal radijsko postajo, ki so jo preizkušali za uvedbo v GRS( za postajo Kamnik).
Prezrte zveze
107