VZEMIMO kot primer nesrečo v steni StoržIČA v različnih ČASOVNIH obdobjih:
ŠESTDESETA leta Sestop obveščevalca do Doma pod Storžičem in nato peš do najbližjega telefona( Lom ali pa celo Tržič). Sklic reševalnega moštva je največkrat potekal ustno( od vrat do vrat), sledil je zbor s skromno opremo in nato organizacija prevoza do izhodišča. Cesta do Doma pod Storžičem je bila zgrajena šele sredi šestdesetih let. Od tam je sledil dostop z vso opremo do ponesrečenca. V zimskem času je bilo potrebno iti peš iz Tržiča. To je lahko trajalo več ur.
Poznan primer pomanjkanja radijske povezave( to so posodili v Kranjsko Goro) med več skupinami v akciji je bilo iskanje ponesrečenca v steni Storžiča februarja 1965. Reševalci so se razdelili v tri skupine. Prva in druga sta iskali na severni strani Storžiča( dogovorjeno je bilo obveščanje s signalnimi raketami), tretja skupina pa je odšla po postojankah na južni strani Storžiča. Kljub temu, da so ponesrečenca našli že zgodaj zjutraj, tretje skupine o najdbi niso mogli obvestiti in se je tako na izhodišče vrnila šele pozno popoldne. Tudi za to akcijo je bilo značilno, da je oskrbnik Doma pod Storžičem obveščanje začel s spustom s sanmi v dolino. Reševalna akcija se je začela peš iz Tržiča. Ko so se reševalci vračali, je žal smrtno ponesrečenega alpinista s konjsko vprego v dolino pripeljal domačin iz Loma.
OSEMDESETA in devetdeseta leta V tem obdobju se je odzivni čas reševanja že močno skrajšal. Vse več je bilo prevoznih sredstev in tudi stacionarna telefonija je napredovala. Vedno več članov je imelo telefonski priključek in ti so naprej obveščali ostale po predhodno določenem sistemu. Vsak le določene, ki so živeli v bližini. Počasi je nastajala tudi mreža stacionarnih radijskih
Namestitev naprave za samodejni klic v sili v gorah – SAPOGO na steno naše koče na Šiji. Levo sta tehnika, ki sta napravo montirala, desno pa Peter Rožič in Anton
Kralj( foto: arhiv Anton Kralj)
postaj po planinskih postojankah, ki so takrat lahko obvestile najbližjo policijsko postajo, ki je bila zadolžena tudi za sklic moštva in pomoč pri prevozih.
Prva radijska postaja za klic v sili je bila na našem območju v domu na Kofcah. Toda zaradi baterij( radijska postaja Iret je za napajanje namesto dotrajanega originalnega akumulatorja imela sklop baterij), ki so bile prazne ravno takrat, ko je plaz konec novembra 1987 zasul planinca, ni delovala. Slučajno se je takrat v koči na Kofcah nahajal vodnik lavinskega psa Janez s psom Iborjem. Ta je s psom takoj odšel na plaz, kurir pa je s Kofc tekel v dolino in sprožil reševalno akcijo.
Prezrte zveze
105