Le zaradi teh dejstev je bilo takrat življenje rešeno .
Kljub ostremu nasprotovanju nekaterih vodilnih članov slovenske GRS je takrat počasi le prodrla pobuda dr . Tomazina za uporabo lastnih radijskih postaj čim večjega števila članov GRS . V Jugoslaviji v tistem času posameznik ni smel uporabljati radijske postaje , če ni bil v državni službi ali radioamater . Pa čeprav je šlo za reševanje življenj . V Tržiču smo imeli kar nekaj birokratskih zapletov , da smo z Japonske preko Švedske uvozili radijske postaje Icom in za njihovo legalizacijo opravili izpite na Zvezi radioamaterjev Slovenije . Tako je enajst članov GRS Tržič kot eni prvih pridobilo licenco razreda E za delo z njimi . Plačali so jih seveda reševalci sami .
Sledil je preskok v miselnosti sistema . Tako je v teh letih sledila tudi vse večja opremljenost moštva z ročnimi radijskimi postajami . V začetku predvsem s kupljenimi v lastni režiji , nato pa tudi s strani GRS . Večina članov GRS Tržič je doma montirala zunanje antene za boljši sprejem . Začeli smo s stalno prisotnostjo na kanalu GRS 1 , kar je privedlo do tega , da se je za celotno GRS izoblikoval sistem klicnih znakov za lažje delo z njimi .
Po nastanku regijskih centrov za obveščanje se je v začetku devetdesetih let počasi uvedel tudi sklic moštva preko pozivnikov , kar je bil prvi večji korak pri krajšanju odzivnega časa . Obenem smo večinoma z lastno prizadevnostjo vse planinske postojanke in nekatere obveščevalne točke opremili s stacionarnimi radijskimi postajami , zunanjo anteno in stalnim napajanjem . V Tržiču se je leta 1995 zagotovila še ena pomembna pridobitev . Na steni zavetišča GRS na planini Šija smo montirali eno izmed redkih naprav za samodejni klic v sili v gorah – SAPOGO . V primeru nesreče je lahko vsak z enim pritiskom na gumb vzpostavil zvezo z regijskim centrom v Kranju in sporočil podatke o nesreči . Te naprave so z uvedbo in vse večjo pokritostjo signala GSM počasi ugasnile .
V današnjem času Ponesrečenec ali njegovi spremljevalci z mobilnim telefonom pokličejo center za obveščanje na številko 112 . Operater v trenutku sproži obveščanje reševalnega moštva preko skupinskega poziva na GSM in po pozivnikih . Po potrebi ali zahtevi vodje reševanja glede na teren in poškodbe pa aktivira tudi helikopter . Predvsem pri težjih poškodbah je čas do prihoda v zdravstveno oskrbo bistvenega pomena . V zadnjem času , ko ima vse več obiskovalcev gora na svojih mobilnih telefonih tudi GPS podatke o lokaciji , so ti v veliko pomoč reševalcem . Posebno ob slabem vremenu ali pa v primeru , ko ponesrečeni – izgubljeni ne poznajo terena in ne znajo razložiti , kje se nahajajo .
Ko reševalna akcija steče , je med moštvom zelo pomembna tudi dobra komunikacija . Ta poteka po radijskih postajah , delno pa tudi po GSM napravah posameznikov . Povezava v sami akciji na terenu v steni in zveza s helikopterjem je še vedno odvisna od ročnih radijskih postaj , čeprav bi v razcvetu mobilne telefonije nekateri te radi postavili v kot . Večini je bilo kmalu jasno , da brez radijskih postaj pri operativnem delu ne gre . Neposredna komunikacija med reševalcem v steni in ekipo na sidrišču ali v helikopterju je eden najpomembnejših dejavnikov za varno in učinkovito opravljeno delo .
ZAČETKI uporabe radijskih POSTAJ v GRS Težko si je v času tako ekstremno hitrega tehnološkega napredka komunikacij predstavljati , s kakšnimi problemi so se srečevali reševalci v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni . Tehnična in osebna oprema zelo skopa ,
106
Prezrte zveze