Z GRS Tržič – na drugi strani
Z GRS Tržič – na drugi strani
Janez Nunar
Prijetno nedeljsko zimsko popoldne , enkrat okrog bivšega dneva JNA ( 22 . december ), se je pod Javornikom prevešalo v jasno zimsko noč . Pred kakim desetletjem ... Sankanje in prijetno druženje s prijatelji pri Zdravcu se je končalo . No , pravzaprav je sledil samo še lep sankaški spust v zasnežen Gabrčev rot do avta in domov , novemu delovnemu tednu nasproti . Dober “ sninc ’’ je obetal prijeten družinski spust do parkiranih jeklenih konjičkov . Z Bojanom in Anči smo zajahali sani , naprej spustili otroke , mi pa smo se spustili za njimi . Moja žena Karmen pa je odhitela peš po uhojeni gazi navzdol v temno zvezdno noč ...
Spust je minil hitro , sani smo pospravili v prtljažnike avtov , otroci pa so se v pričakovanju odhoda še razigrano dričali z bližnjega kupa snega . Ampak nismo bili vsi . Žene še ni bilo ! Kje pa hodi toliko časa ... Čakamo ... pokličemo ... nič . Čakamo ... še vedno nič ... Kaj sedaj ?
Anči je z otroki počakala pri avtih , midva z Bojanom pa sva pohitela nazaj po uhojeni poti proti Zdravcu . Med potjo je ni bilo . Klici so odmevali v noč , brez odziva ... V koči je ni bilo . Kaj pa če je zašla ? Po isti poti sva se vrnila do Rota in Bojan je iz nahrbtnika izvlekel UKV postajo in začelo se je : “ Bistrica kliče ...!’’.
Začela se je akcija GRS ! Anči je napokala otroke in jih odpeljala domov gledat bog ve kateri del filma Gospodarja prstanov . Z Bojanom sva ostala sama . Hitro pa je prispela Lada Niva z dvema reševalcema . Pozneje smo se šele seznanili , bila sta načelnik Janči in reševalec Peter ( Matija Perko in Peter Rožič ).
Po uvodnih informacijah in seznanitvi s situacijo je načelnik odločno prevzel zadevo in odločil , da se najprej zapeljemo do Zdravca . Za brisalce moje Xsare sem še zataknil list papirja s sporočilom “ GRS te išče , otroka sta pri Anči !’’ in krenili smo proti Volčji dolini .
Iskalna akcija je operativno potekala , moja žena pa je postala “ pogrešana oseba ženskega spola , v zeleni bundi , zadnjikrat videna ...’’.
Snežena cesta do Zdravca terenskemu vozilu ni delala preglavic in hitro smo bili gor . “ Kaj novega ?’’ “ Nič !’’ Skrbna Mari je takoj pristavila velik lonec čaja , rekoč “ da moje fante ne bo zeblo med akcijo ’’, Zdravc pa je ponosno začel dežurati pri radijski postaji . Mi pa smo krenili naprej in že pri Znamenju , kjer normalna pot ostro zavije desno , zaznali male sledi ( odtis gojzerja št . 36 ), ki so zavile levo , v temen zasnežen Dol , namesto desno po uhojeni stezi proti Rotu . Sledili smo jim ... Niva se je počasi prebijala skozi snežne zamete , mi pa smo na vsakem odcepu poskakali iz nje in kakor Vinetou ( indijanski poglavar ) sledili drobnim korakom v temno noč ...
Medtem je Janči po radijski postaji usklajeval akcijo : “ Z vsemi ostalimi razpoložljivimi terenci reševalcev in Policije po bližnjih okoliških cestah , iščemo do polnoči ! Če je ne najdemo , pa sledi nadaljevanje jutri ob zori z okrepitvami !’’
Cesta se je vlekla in vlekla , mi pa na vsakem odcepu kot stezosledci . Vendar očitno na pravi poti , saj smo stopinje malih čevljev občasno dobro videli . Medtem se je po etru pletla mreža
Z GRS Tržič – na drugi strani
97