drugi pa, ker pogosto pomeni hudo bolezen, slabe novice in smrt. Intenzivistični vsakdan sestavljajo nenehno piskanje aparatov, zasloni, polni številk, laboratorijske in druge preiskave, infuzije, vedno novi pristopi zdravljenja, nočno delo, delo ob koncu tedna in med prazniki, vsepovsod polno ljudi, pogovori z zaskrbljenimi svojci, pogosto sporočanje slabe novice, včasih pa seveda tudi zadovoljstvo ob uspešnem zdravljenju. Pobeg v tišino in samoto gora je ena od možnosti, kako ubežati stresnemu vsakdanjemu življenju, preden povsem znoriš ali otopiš.
Leta 2009 se mi je ponudila priložnost, da se kot zdravnik pridružim tržiški odpravi na 7546 m visoko Mustagh Ato. Z vzponom na vrh in smukom v dolino sem takrat za skoraj 2000 metrov presegel svojo, do tedaj najvišjo doseženo višino. Poznanstvo z Ireno je na zemljevid sveta postavilo tudi Tržič in tržiške hribe. V naslednjih letih sem se skoraj vsako poletje udeleževal alpinističnih odprav v Karakorum ali Himalajo( Spantik, Shishapangma, Makalu, Diran, območje ledenika Aling, področje Shimshal). Zaradi načina vzpona – brez višinskih nosačev in dodanega kisika niso bile vse odprave tako uspešne kot prva. Pogosto nas je pod vrhom ustavil globok sneg, slabo vreme, mraz ali pomanjkanje časa. Kljub nekaterim neuspehom pa smo se uspešno povzpeli na Spantik, nekaj vrhov v Shimshalu in na ledeniku Aling. Neosvojen vrh zame nikoli ni bil poraz, že samo odkrivanje povsem novih območij in drugačnih kultur je dovolj velik magnet, ki me vedno znova vleče nazaj. Poleg vzponov smo se na eni od odprav lotili tudi prečenja ledenikov Biafo-Hispar v Pakistanu, ki sta s svojimi 110 kilometri najdaljši ledeniški sistem izven polarnih območij.
Ob raziskovanju visokogorskih območij se mi je seveda zastavilo vprašanje, kako se je človek sposoben prilagoditi na okolje s tako malo
Tomaž med vzponom na Spantik,
Pakistan( foto: Irena Mrak)
razpoložljivega kisika. Raziskovanje vpliva višine na človeka me je zaposlilo na kar nekaj odpravah. Pogosto smo na hrib poleg ostale opreme nesli še kakšen merilni inštrument, namesto počitka v višinskem taboru naredili kakšno meritev, v bazi pa s sončnimi celicami lovili sončne žarke, da smo vsaj za silo napolnili baterije. Nekaj izsledkov sem že uspel predstaviti strokovni medicinski javnosti, nekaj meritev pa še čaka na obdelavo, analizo in objavo. Poleg raziskovanja se je v odročnih vaseh pod goro ali v baznem taboru vedno našel kakšen bolnik, ki je potreboval pogovor, nasvet, tableto ali obliž in me spomnil, da nikoli nisem povsem na dopustu.
Leta 2013, ko sem imel za seboj že kar nekaj himalajskih odprav, sem si končno našel
Okrog sveta do Tržiča
85