pilote. Hudo poškodovane ali mrtve, redkeje nepoškodovane, ki so zasilno pristajali na drevesih ali težko dostopnih krajih v gorah. Kaj žalosten stik je bil to in še bolj je bolelo zaradi mnogih lepih spominov, ki sem jih imel na svoje prosto letenje.
S časovno oddaljenostjo prekrita znanja, veščine in občutek za letenje sem prebujal s šolanjem pri kolegih, s katerimi sem včasih skupaj tekmoval. Ponovno sem se učil že znano, pa tudi novosti pri opremi in obvladovanju padal, saj je bil razvoj v šestnajstih letih izreden. V tem času je napredovalo znanje, napredovala je oprema. Veliko začetno razočaranje nad tem, koliko sem v času jadralnopadalske abstinence“ pozabil’’ leteti, se je počasi prelivalo v prebujanje znanih letalskih občutkov in v vse večje zadovoljstvo v zraku.
Pomlad spet ni več pomenila predvsem časa prebujanja narave, naraščanja temperatur in brstenja vsega živega, turnih smukov in plezanja v skali, pač pa tudi čas vse večjih letalskih priložnosti zaradi daljšanja dneva, predvsem pa zaradi vse živahnejšega ozračja, zaradi termike in vetrov, ki omogočajo pridobivanje višine, jadranje, tisto resnično pravo letenje, ki ni le bolj ali manj hitro padanje proti tlom. Spet sem bil na obeh straneh letenja; na tisti temni, čudno domači, saj je nisem nikoli zapustil, ko sem s helikopterjem ali peš odhajal reševat nesrečne letalske kolege, in, na srečo mnogo pogosteje, na svetli strani letenja, ko sem užival pod kupolo jadralnega padala, visoko v zraku nad domačimi dolinami in gorami.
Na srečo redki dnevi, ko sta se svetla in temna plat združili, so bili še posebej intenzivni. Neke majske sobote, ko sem se pripravljal na popoldansko letenje v družbi sošolcev padalske šole na domači Kriški gori, je spet predirljivo zapiskal pozivnik. Zvok, ki nikoli ne pomeni nič dobrega, ki se skozi ušesa zareže v možgane, zvok, ki napoveduje novo reševanje, novo negotovost.
“ Huda poškodba, morda smrt jadralnega padalca na Lijaku, helikopter je aktiviran, prihaja po vas...’’ so skope informacije, ki jih med hitro pripravo opreme dobim od operativca v Centru za obveščanje. V trenutku sem pozabil, da sem danes tudi sam nameraval leteti. Vse misli so usmerjene v intervencijo, v mnoga še neodgovorjena vprašanja: se mu bo še dalo pomagati, kako zahtevno bo reševanje po tehnični in medicinski plati...?
Ko letimo z Gorenjske preko pretežno gozdnatih hribov, se psihično pripravljam na intervencijo in premlevam možne scenarije. Nobeden ni dober, če gre za smrtno nesrečo ali nesrečo s hudimi poškodbami na zahtevnem terenu. Čas napetega pričakovanja se izteče, ko preko vipavskega roba priletimo nad Lijak. V poraščeni skalnati strmini pod štartom je že nekaj reševalcev. Iz lebdečega helikopterja me otovorjenega s težkim zdravniškim nahrbtnikom z vitlom spustijo v skalovje. Ko se stabiliziram in odpnem z jeklenice, moram žal ugotoviti, da rešujemo truplo. Kljub čeladi so bile ob strmoglavljenju in udarcu v skale poškodbe glave prehude. Z reševalci se hitro sporazumem in uskladim, saj bo nesrečneža potrebno namestiti v reševalno vrečo, da naju bodo dvignili v helikopter. Ob robu dogajanja opazim dva človeka, ki nista reševalca. Še preden stečejo besede, iz stiske in prizadetosti ugotovim, da sta letalska kolega pokojnika. Dam jima nekaj hitrih navodil in postavim par vprašanj, med katerimi je skrito sočutje. Povesta, da je nesrečnežu kmalu po štartu zaprlo padalo, ni ga uspel rešiti, zato je strmoglavil v skalnato strmino.
Nadaljujem s pripravami na dvig trupla v helikopter. Hkrati, kot vedno, kadar se
Letenje z obeh strani
77