Letenje z obeh strani
Letenje z obeh strani
Iztok Tomazin
Letenje je ena od najbolj prevzemajočih aktivnosti, kar jih poznam. Mislim predvsem na prosto letenje, ki je eno od najlepših gibanj, kar jih s preprostimi pripomočki ali celo brez njih zmore človeško telo – letenje z zmaji in jadralnimi padali, ali pa prosti pad po skokih iz letala ali z različnih objektov. Tako letenje je vsaj delna izpolnitev enega od najmočnejših človeških hrepenenj – leteti kot ptice, obvladovati prostor v gibanju, potovati, raziskovati, opazovati svet od zgoraj, se približevati nebu, vsaj telesno, lahko tudi na druge načine.
Po šestnajstih letih prekinitve zaradi poklicnih in drugih obveznosti ter zaradi intenzivnega ukvarjanja z alpinizmom, ki se je najbolj izrazilo na himalajskih odpravah na osemtisočake, sem spet začel leteti z jadralnim padalom. Časi, ko sem postavljal državne rekorde in zmagoval na zmajarskih in jadralnopadalskih tekmovanjih, so nepreklicno minili. Spet sem bil skoraj začetnik, resda z bogatimi, a časovno zelo oddaljenimi izkušnjami. Telo in psiha sta v dolgih letih izgubila stik z domačnostjo letenja, z obvladovanjem občutljive letalne naprave, z vetrovi in prostorom in vsem, kar je bistvo dobrega in varnega letenja. V zadnjih šestnajstih letih je bil moj edini praktični stik z zmajarstvom in jadralnim padalstvo to, da sem kar pogosto reševal ponesrečene
Vkrcavanje v helikopter na domačem travniku v Križah( foto: Mirko Kunšič)
76