Triglavska stena( foto: Vili Vogelnik)
vanjem. Mlajši smo predlagali dvig na rob stene in pomoč helikopterja. Toda vodja se je odločil, da se bomo spustili po Nemški smeri do Zlatorogovih polic. Od tam bomo prečili do Slovenske smeri, kjer so narejena fiksna sidrišča, kar omogoča hitre in varne spuste.
Vendar je nadaljnje reševanje vseeno trajalo do zgodnjega popoldneva. Pri vstopu v Slovensko smer so nas pričakale dečve iz Mojstrane, ki so takrat delale v Aljaževem domu v Vratih. Prinesle so nam pijačo in cigarete. Ko smo se odžejali in pokadili cigareto do črte, je reševalno delo steklo naprej. Ponesrečenca smo preložili v marinerjeva nosila in krenili proti Pragu. Pod Pragom, od koder je sledil lažji spust, smo na nosila montirali kolo. Takrat je začelo deževati. Ponesrečenca smo zaščitili pred dežjem in hitro nadaljevali transport proti Bukovju, kjer je čakal rešilni avto. Potem ko smo ponesrečenca preložili v vozilo, smo vso težko opremo zložili v marinerjeva nosila in v močnem dežju odhiteli proti Aljaževemu domu.
Tam so nas pogostili s skromno malico, saj smo bili dva dni brez prave hrane, kajti tiste iz lastnega nahrbtnika je kmalu zmanjkalo. Nato smo se eni napokali v kombi, drugi na motorje in krenili proti domu.
Naj bo ta zapis v spomin na reševalce, ki so sodelovali na reševanju. Žal marsikoga med njimi ni več med živimi. To so bili: Marjan Salberger – Gajžla, Nadislav Rožič – Pendl, Ludvik Rožič, Janez Rožič – Botr, Janez Lončar – Šodr, Janko Jerman – Jančman, Libor Anderle – Ful, Vinko Švab – Cena, Joža Januš, Janez Grohar – Čpina, Dušan Markič, Marjan Gros – Torta, Justin Nemeček in Slavko Frantar – Čopk.
Reševanje 28. in 29. avgusta 1976( Bavarska smer – Triglav)
75