povsem pomrznjeno, višje na gori, kjer smo prestopili na vzhodno pobočje, pa je bilo še suho in bolj prijazno. Do vrha nas je ločila samo še strma“ flanka’’, ki ji kar ni bilo videti konca. Bilo je res strmo, zato smo kar malo gledali, kako bo šlo navzdol. Vrh smo osvojili, smuči pa smo nadeli nekaj deset metrov nižje, ker je bilo takoj z vrha zelo ledeno. Smučanje je bilo prav vratolomno, strmina neizprosna, napake si pa nismo smeli privoščiti. V dolini smo bili vsi veseli in zadovoljni. Res prava tura! Med vožnjo domov nismo mogli mimo pivovarne Forst ob poti. Sledilo je nekaj rund in še nekaj za na pot, kar bi pa lahko bila že druga zgodba...
2015 Tokrat smo se odpravili v Stubaiske Alpe. Nekaj nas je bilo v teh krajih že poleti na ledeniškem tečaju AO Tržič, tako da smo vedeli, da so to res odlični kraji za turno smuko. Za izhodišče smo izbrali kočo Franz-Senn-Hütte, od koder je nabor tur neomejen. Koča prijazna in kar precej obiskana, še posebej ob ugodnih snežnih razmerah. Namestili smo se na skupnih ležiščih, da smo bili vsi skupaj in je bilo še bolj zabavno. Sledilo je tri dni smučanja v izredno dobrih razmerah in krasnem vremenu. Osvojili smo cel kup lepih tritisočakov( Wildes Hinterbergl, 3288 m; Wilder Turm, 3294 m; Kraulspitze, 3303 m) in z njih odsmučali po prostranem pršiču. Bilo nam je kar malo žal, ko smo se ob lepem vremenu spuščali v dolino. Zadovoljni smo se odpeljali čez prelaz Brenner proti domu.
2016 Sedaj pa so skupne ture že postale tradicionalne. V marcu 2016 smo rezervirali kočo Pederu v zatrepu doline Valle di Marebbe v naravnem parku Fanes. Višje ležeči koči Fanes in Lavarella, ki sta pozimi oskrbovani, sta bili namreč že polno zasedeni. Pred odhodom napoved ni bila najboljša, pa tudi snežne razmere so bile slabe, saj je bila lanska zima skopa tudi v Dolomitih. Vseeno smo se odločili in odšli v nekoliko manjši zasedbi. Med potjo nas je preganjalo sneženje, zato smo potrebovali nekaj več časa, da smo prišli na cilj.
Tam nas je pričakala prava zima, obilo novozapadlega snega, ki pa še ni odnehal. Po namestitvi smo se odpravili po steptani strmi cesti proti severu h koči Munt de Sennes. Zaradi sneženja je bila vidljivost slaba, zato smo se bolj držali ceste.
Martin, moja hči Klara in jaz smo bili malo spredaj in smo mimo koče odšli še na vrh, ki se je iz megle prikazal v ozadju. Ob spustu z njega smo sprožili kar lep plazič napihanega snega, ki naju je s Klaro celo nekaj metrov ponesel s seboj, tako da smo doumeli, da moramo biti zaradi novega snega zelo previdni. Malo smo se pogreli v koči in nato odsmučali v dolino. Spust po serpentinasti cesti je bil prav vratolomen in se je sprevrgel v pravo dirko. Večer je bil miren, saj smo bili v koči skoraj edini gostje. Večina gostov je namreč zaradi slabe vremenske napovedi odpovedala rezervacije.
Zbudili smo se v kristalno jasno in hladno jutro. Med zajtrkom smo se dogovorili, da gremo po cesti proti koči Fanes, tam pa se bomo odločili, kako naprej. Koče pozimi oskrbujejo z nekakšnimi samohodkami za prevoz ljudi in tovora, tako da spotoma ceste steptajo. Tako smo prišli do koče, od koder se dolina odpre in je res veliko možnosti. Odločili smo se za Zehnerspitze in nadaljevali čez nekakšne pode proti cilju. Z desne strani se nam je odkril lep pogled na Neunerspitze, kjer po monolitnih ploščah poteka znamenita Mesnerjeva smer. Do sedla je sledil še precej strm vzpon, snega pa ni bilo veliko. Ker je bilo v tej smeri dokaj tvegano zaradi plazov, smo raje staknili glave. Pred nami je bila
50
Skupne ture GRS Tržič v zadnjih desetih letih