staranja in boleznijo, pogosto tudi zaradi predsodkov, da mora starostnik obiskati zdravnika
psihiatra. Ker je bolezen možno upočasniti, oziroma je zdravljenje v začetnem stadiju bolj
uspešno, je ugoden trenutek pogosto zamujen in bolezen si prosto utira svojo pot.
V prvi fazi se pojavi razdražljivost, depresivno razpoloženje in izguba interesov. Bolnik ne
kaže zanimanja za dogajanja v okolici in se zadržuje v družinskem krogu, ki mu je poznan in
mu nudi občutek varnosti. Postaja pretirano natančen ali površen, zavzet je s posameznimi
idejami ali dejanji. Običajno se najprej pojavijo težave s spominom. Izrazite so težave s
spominom za nedavne dogodke, med pogovorom ne najdejo posameznih besed, ne morejo
slediti zahtevnim pogovorom. Pozabljivost in pešanje umskih sposobnosti opazijo tudi sami,
zato so pogosto depresivni, razdražljivi in jezavi. Težave v tem obdobju niso tako moteče,
zato bolniki v tem obdobju praviloma ne iščejo pomoči in zato so posledice in razvoj bolezni
bistveno slabši.
Težave se stopnjujejo in postopoma bolezen preide v drugo fazo. Bolniki v začetni fazi
bolezen še lahko prikrivajo ali zanikajo. Z razvojem bolezni pa le-te ni mogoče več prikrivati.
Vsakodnevna opravila zahtevajo od njih vse večji napor. Sposobnost razumevanja in presoje
je oslabljena, besedni zaklad se opazno manjša, pojavijo se motnje pri pisanju in branju.
Težave z orientacijo se stopnjujejo, zato se lahko izgubijo, potrebujejo vedno več nadzora.
Popuščati začno tudi naučene socialne zavore, posamezne osebnostne poteze lahko
postanejo izrazitejše, lahko pa jih popolnoma spremenijo. Zaradi stisk v vsakdanjem življenju
se pojavljajo izbruhi jeze, znaki nanašalnih ali preganjalnih blodenj, vidne ali slušne
halucinacije. Zaradi občutka ogroženosti postanejo napeti, nezaupljivi, jezni in čustveno
labilni. Sčasoma se pridružijo motnje govora, nezmožnost poimenovanja predmetov, čeprav
jih poznajo in jih znajo uporabljati. Pojavljajo se depresivna stanja, ki jih spremlja strah,
negativizem ali celo pojav samomorilskih misli.
V tretji fazi oziroma končnem stadiju spominske sposobnosti povsem odpovedo, včasih ne
prepoznajo več svojih sorodnikov. Pogovarjajo se z navideznimi ljudmi ali s svojo podobo v
ogledalu. Najpogosteje so časovno popolnoma dezorientirani, v svojem domu se ne znajdejo
več, imajo težave pri oblačenju, kljub temu še samostojno hodijo. Potrebujejo stalni nadzor,
zaradi pogoste nespečnosti tudi ponoči. Čeprav je zanje domače okolje najbolj primerno,
stalni nadzor tako obremeni svojce, ki vsem naporom niso kos, da je potrebna nastanitev v
ustanovi, kjer lahko zanje ustrezno poskrbijo.
Bolniki z demenco pogosto tavajo in so nemirni, pri starejših bolnikih je delirij vzrok za
dezorientiranost. Z napredovanjem bolezni postajajo vedno manj okretni, upočasnjeni,
gibajo se malo. Tudi govor postaja upočasnjen, postajajo redkobesedni, napisanega besedila
ne razumejo. Tek postane izrazito zmanjšan, zato občutno shujšajo. Na koncu postanejo
popolnoma nepomični in bolj dovzetni za vnetja, za katerimi najbolj pogosto umrejo.
V začetnem stadiju je pravočasna postavitev diagnoze izredno pomembna zaradi
pravočasnega zdravljenja, po drugi strani pa tudi zaradi seznanitve bolnika in svojcev s
potekom bolezni in ravnanjem.
73
Ta program je nastal s finančno podporo Norveškega finančnega mehanizma. Za vsebino tega programa je odgovorna izključno Ljudska
univerza Jesenice in zanj v nobenem primeru ne velja, da odraža stališča Nosilca Programa Norveškega finančnega mehanizma.