Vsebina delavnice
Ergonomija
Sama beseda ergonomija izvira iz grških besed »ergon« − delo in »nomos« − zakon. Z
razvojem dela iz obrtniškega načina v industrializacijo se je pokazala potreba po razvoju
vede, ki naj bi reševala probleme, ki so nastali kot posledica industrijskega načina
proizvodnje oziroma dela. Veda je skušala zagotavljati načine prilagajanja delovnega mesta
in pogojev dela človeku – delavcu. V razvoju vede se je pokazala potreba po povezovanju z
ostalimi vedami, najbolj s psihologijo, fiziologijo dela in antropometrijo. Vendar tu ne gre le
za fizično prilagajanje delovnega mesta ali okolja človeku ali delovnih strojev delavcu, pač pa
se ergonomija tesno povezuje s celotnim varstvom človeka pri delu in v domačem okolju.
Zato se v ergonomijo vključujejo elementi različnih panog.
Čeprav gre za ureditev našega bivalnega okolja, bom v tekstu uporabila besedo delovno
mesto, ki se nanaša na naše »delo v domačem okolju«, saj je pravzaprav vse naše bivanje
spremenjeno v naše »delovno okolje«, kjer se gibljemo in delujemo vsak dan.
Ravnovesje in medsebojni vpliv delovnega mesta, človeka in okolja ter kompleksnega
zdravstvenega varstva lahko prikažemo kot neke vrste tehtnico, ki se prevesi na eno ali drugo
stran, če zahteve niso uravnotežene. Kako dobro so ti elementi usklajeni med seboj, nam
prikazujejo kazalci pozitivnega oziroma kazalci negativnega zdravja. Le-ti imajo za posledico
tudi bolezni, invalidnost in posredno zmanjšanje osebne in družbene produktivnosti ter
znižanje nacionalnega dohodka in življenjskega standarda ljudi.
Značilnosti ergonomsko urejenega delovnega mesta
Dimenzije delovnega mesta (delovne mize, stoli, položaj pripomočkov, signalnih naprav) naj
bi se skladale z antropološkimi dimenzijami – izmerjenimi dimenzijami človeškega telesa.
Vendar pri delu, ki pomeni gibanje telesnih segmentov, ne moremo enostavno upoštevati le
seštevka, na primer podlakti in nadlakti, ker so med segmenti (telesnimi deli) sklepi. Ti z
vrtenjem dosežejo, da je doseg okončine veliko daljši, kot bi bil seštevek segmentov.
a)
Stoječi delovni položaj
To je še vedno najpogostejši položaj. Po navadi gre za stoječe delo, združeno z nekaj koraki.
Položaj je pogosto združen z zasukom v prsnem delu hrbtenice ter pripogibom trupa. Le-ta
se pripogne prvih 27 stopinj v ledveni hrbtenici, za večji kot pa pretežno v kolkih in manjši del
v hrbtenici. Višino delovne površine določamo za vsakega uporabnika posebej. Osnovni
položaj priredimo po najvišjih ljudeh, nizkim pa damo podstavke. Razlike so tudi glede na
49
Ta program je nastal s finančno podporo Norveškega finančnega mehanizma. Za vsebino tega programa je odgovorna izključno Ljudska
univerza Jesenice in zanj v nobenem primeru ne velja, da odraža stališča Nosilca Programa Norveškega finančnega mehanizma.