Kako se je začelo vajino sodelovanje z Borutom? Sta prijatelja že od mladih nog ali so vaju združile
kuharske vode?
Gašper: Združile so naju kuharske vode. Preko naše marketinške agencije delamo tudi z drugimi gostinci in v sklopu tega se udeležujemo tudi raznih
dogodkov. In na Gradu Laško sva se spoznala na enem izmed dogodkov. Borutovi krožniki so bili že takrat drugačni, povezani z naravo. Z oblikovnega
stališča so mi Borutovi krožniki zelo ustrezali, tako da so se zgodbe zelo hitro združile. Še isti večer sem Borutu namignil, dobila sva še dvakrat in se
več ali manj vse dogovorila. Hotela sva kar takoj skočiti v novo zgodbo, a k sreči imava zelo dobre partnerke, ki so naju malo potegnile nazaj, da sva
se potem bolj racionalno lotila te zgodbe. Zelo lepo sodiva skupaj. Borut je zelo strokoven na svojem področju in hkrati sta marketinški in poslovni
del ključnega pomena za restavracijo. Naš namen je bil, da se združimo ljudje z različnimi kompetencami, da izgradimo bolj celovito zgodbo.
Aljaž, kako imata z Borutom razdeljeno delo? Delata oba vse ali je kdo izmed vaju specializiran za
določeno vrsto jedi?
Aljaž: Ujela sva se zato, ker se razumeva in sva istomisleča. Ne potrebujeva dolgih sestankov, kdo bo kaj delal. Ko vidiva, kaj je treba narediti, začneva pripravljati oba. Moja strast pa so sicer bolj sladice in kruh, Boruta pa bolj prepuščam mesu, saj mu je pisano na kožo.
Kdo je običajno pobudnik novih jedi, ki jih vpeljujete?
Aljaž: Borut da proste roke vsakemu, ki je v ekipi. Smo mlada ekipa in imamo sveže ideje. Skupaj pa potem formiramo krožnike. Meni menjujemo
približno na 3–4 tedne, ker uporabljamo živila, ki jih narava v trenutku ponuja.
Gašper: Seveda je odvisno tudi od tega, kako hitro se narava spreminja. Letos so bili npr. šparglji bistveno prej kot običajno. Ideja je, da je meni dinamičen in kratek, da lahko gostu ponudimo tisto svežino, sezonskost … Ideja restavracije je, da se gostje prepustijo, da jim svetujemo in jim lahko
vedno nudimo nekaj novega. Ljudje pridejo k nam na doživetje, si vzamejo več časa in iščejo neke nove izkušnje.
V vaši ponudbi imate tudi možnost kuhanja na domu - se pravi, da vas lahko najamem, da mi doma
pripravite hrano za zabavo, srečanja ... Pa smo Slovenci dovolj odprti za tak način? Spustimo ljudi, ki jih
ne poznamo, v hišo brez zadržkov?
Borut: Nekaj ljudi je, ki imajo te želje. Recimo lani sta me dva gosta iz Livade, ki sta bila navdušena nad mojo kulinariko, poklicala in prosila, da
pridem za njen rojstni dan na dom skuhat večerjo. Bila je čudovita izkušnja in lepo doživetje. Tega ni veliko, je pa lahko prijetna popestritev, če se
zanjo odločimo. Prav gotovo še niso pravi časi in Slovenci še nismo dovolj zreli za takšen način. Zdi pa se mi, da je mlada generacija veliko bolj
odprta za novosti, spremembe in bodo verjetno to pogosteje izkoristili. Na Tednu restavracij smo recimo imeli pri nas zelo veliko mladih.