tanek skrivnostne knjige. Sedaj, leta kasneje, je končno napočil ta dan.
Ko se je Juan Jorge s svojim novim partnerjem, Thomasom Abramsom, vrnil v Oaxaco,
sta obiskala Guillerma. Za jedilno mizo jima je še enkrat pripovedoval zgodbo iz prvega
iskanja majevskega zaklada. Ponovno srečanje je bilo veselo. Guillermo se je kljub svoji
starosti odločil, da se pridruži ponovnemu iskanju zaklada. Trajalo je nekaj časa, da so našli
skupino usposobljenih mož in jih opremili z orodjem, vrvmi, hrano, medicinskimi pri pomočki ter ostalimi stvarmi, ki naj bi jih potrebovali in bi lahko izboljšale njihove možnosti
za uspeh. Čez nekaj dni se je nova odprava podala na pot. Potovali so skozi mesta do kmetijskih površin, od travnikov do gora, srečujoč vse manj in manj ljudi. Prišli so do zaraščene
džungle, kjer so srečali razgibano pokrajino različnih barv in kontrastov, ter se spoprijeli
z njenimi vročimi in vlažnimi dnevi in na videz še bolj vročimi in vlažnimi nočmi. Več
delavcev se je želelo vrniti, saj jih je bilo strah, da bi jih sredi temne noči pojedla kakšna zver
ali da bi se s čim zastrupili.
Thomas jim je ponudil še več denarja, da jih zadrži, saj je ogromen strah prežal nad njimi
kot oblak komarjev. Čeprav je minilo že veliko časa, se je Guillermo še vedno spominjal
tragičnih dogodkov in bolečine iz prejšnje odprave. Skupino je vodil od enega klanca do
naslednjega. Spremljala jih je sreča ali pa morda dobronamerno majevsko božanstvo, ki jih
je vodilo po pravi poti. Po dvajsetih napornih dneh potovanja so se okoli poldneva znašli na
vznožju starodavne piramide, ki je svoj vrh skrivala pod krošnjami dreves. Guillermo jih je
opozoril na propadel predor na vhodu piramide, ki se je porušil pri prejšnji odpravi. Tiho
so zmolili, na obrazih pa se jim je pričaral nasmeh, saj je bila grobnica nedotaknjena vse od
Guillermovove zadnje odprave. Našli so celo staro taborišče, kjer so preživeli preostanek
dneva ob pospravljanju okolice in pripravljanju potrebnega orodja in opreme. Pripravili so
si težko pričakovan in zaslužen močan obrok ter zaspali. Naslednji dan se je začelo pravo
delo.
Zgodaj naslednjega jutra je ena skupina mož začela odkopavati zasuti rov, druga skupina
pa je medtem začela sekati drevesa in oblikovati deske za okrepitev strehe nad predorom.
Želeli so podkrepiti mehko zemljo, da se tragedija ne bi ponovila. Čez nekaj ur so odkrili
okostja. Nekaj delavcev ni hotelo iti globlje v predor, bali so se božje jeze, ki bi jih lahko
doletela. Trije izmed mož pa so v izmenah kopali dalje ter prepričevali ostale, da je varno,
da se nimajo česa bati. Ko so izkopali še ostanke osmega umrlega moža prejšnje odprave,
je Thomas vedel, da so zelo blizu. Dan se je bližal večeru, zato so se dogovorili, da bodo s
kopanjem nadaljevali naslednji dan in odprli kraljevo dvorano.
Ko so zvečer ob dobri večerji sedeli ob tabornem ognju, je eden izmed starejših mož pripovedoval zgodbo o vražjih demonih, ki naj bi se osvobodili, če bodo nadaljevali s tem, kar
počnejo. Juan in Jorge sta zanikala njegovo zgodbo, saj naj bi bila le plod vraževerja. Vendar
obrazi nekaterih mož so bili zelo zaskrbljeni. Odšli so spat, naslednje jutro pa je Thomas
STRAN 12