osem izmed njih. Rešiti so uspeli le en izjemno dragocen zlat list iz majevske knjige, ki so jo
našli. Guillermo and Eduardo, edina preživela, sta poskušala odkopati druge može, vendar
jima je delo oteževala voda in težko blato, ki je neprestano polnilo globoko jamo, kjer so bili
ujeti. Naliv dežja je prinesel še ogromen kamen s podobo božanstva Zipakná, ki je padel
na Euardosove noge. Guillermo ga je obupano izkopaval, medtem ko je v svojih rokah še
vedno stiskal zlat list majevske knjige. Kamen je Eduardu zmečkal noge, zato le-ta ni mogel
hoditi. Da je bila situacija še slabša, so izginili tudi njihovi osli, ki jih je prestrašila nevihta.
Guillermo je brez pomislekov pomagal svojemu poškodovanemu prijatelju, čeprav ga je le
ta rotil, naj ga pusti tam. Na svojih ramenih ga je odnesel nazaj v civilizacijo. Vendar pa je
prej kot v tednu dni umrl zaradi zastrupitve njegovih ran. Guillermo ga je pokopal globoko
v mehko zemljo.
Daleč v džungli sta se dva majevska duhova pogovarjala in bila osupla nad Guillermovo
močjo. Eden izmed njiju je vprašal drugega: »Ali bi ga še enkrat morali poizkusiti ubiti?«
»Ne!« Je hitro odvrnil drugi. »Nekaj mi pravi, da se bo ta mož nekega dne zagotovo vrnil
nazaj po zaklad, mi pa ga bomo pričakali. Vse ob svojem času.«
Dva tedna kasneje je izven džungle naletel na majhen ranč. Družina, ki je tam živela, ga
je povabila, naj ostane pri njih in mu pomagala okrevati. Ko se je počutil dovolj zdravega, je
družini poplačal s preostankom svojega denarja in se vrnil v Oaxaca.
Iz strahu za svojo svobodo ter varnost sebe in njegove družine, Guillermo o dogodku ni
obvestil oblasti. Prav tako je tudi svoji družini povedal le majhen delček zgodbe iz džungle.
Edini dokaz na to nesrečno dogodivščino je bil majhen kipec Marije Guadalupe, ki ga je
skritega hranil v družinski sobi. Kipec je stal na opeki, pod opeko pa je bil starinski predmet, zavit v raztrgane ostanke oblačila. Ob redkih priložnostih je odvil ta predmet, ki je na
svetlobi je zasijal z edinstvenim leskom čistega zlata.
Ena izmed teh redkih priložnosti je bil večer pred odhodom Juan Vegove iz Mehike
v obljubljeno deželo Ameriko. Guillermo je želel pokazati svojemu najljubšemu nečaku,
Juanu, da je lahko tudi Mehika dežela svetle prihodnosti za tiste, ki so pripravljeni trdo
delati. Juan Vega je občudoval ta starinski predmet z nenavadnimi simboli na eni strani in
šifriranimi številkami na drugi. Majevskega jezika ni poznal, zato se je spraševal, kakšno
sporočilo ta predmet vsebuje. Bi lahko bila zgodba ali je nekakšna koda? Morda lokacija še
večjega zaklada? Med občudovanjem tega ročno izdelanega in vgraviranega zlatega lista, ki
je meril približno štirideset centimetrov na trideset centimetrov, debel pa je bil kot deset
listov papirja, mu je Guillermo pripovedoval grozljivo zgodbo, ki se je zgodila pred dvajsetimi leti.
Naslednji dan pred odhodom, je Juan svojemu stricu obljubil, da se bo nekega dne vrnil
v Mehiko ter ustanovil svojo odpravo, ki bo odšla v izgubljeno majevsko mesto iskat preosSTRAN 11