BLOG
Butalci , potapljači , invalidi in vsi drugi
Piše : Alenka FIDLER | Fotografija : Miha MATAVŽ
Potapljanje za ljudi po poškodbi hrbtenjače se je v Butalah pričelo še v prejšnjem stoletju . Sreča je , da se ni pričelo v času diktature in butalskega enoumja , saj bi dan današnji z gotovostjo bilo prepovedano ali pa vsaj nič vredno .
V tistih časih je bilo potapljanje aktivnost , za katero ni bilo potrebno imeti kupov denarja . Z marljivim delom v klubih se je dalo pokukati skoraj v vsak delček Jadranskega morja . Že res , da so obstajale prepovedane cone , kjer je po navadi vladala agresorska vojska , kot ji danes Butalci radi ljubkovalno rečemo . Ta je varovala » tekovine « naše revolucije ter » bratstvo in jedinstvo « njihovih narodov . Amfore in druga kulturna » baština « se je selila v butalske domove in na koncu končala bog ve kje . V teh svinčenih časih , ko demokracija ni imela dovolj kisika za svojo rast na sončni strani Alp , je agresorska vojska pomagala civilistom ustanavljati potapljaške klube . Potapljači in inštruktorji so se valili v mornariških odredih za težke in lahke potapljače po programu C . MA . S . -a , zvezdico za zvezdico , brez milosti . V potu znoja in v kvadratkih tabel majhne zelene knjižice , so pridno zbirali pluse in minuse , in se pogosto po slabih dveh letih vrnili domov z novim poklicem .
Doma v Butalah so ta čas v klubih potrpežljivo čakali na prihod pomladi in na čas velikih zaslužkov . Tečaji so bili dolgi in zoprni , treba se je bilo učiti , zaslužka pa za bratovščino iz zelene beležke ni bilo . Težki časi , bi dejal butalski pesnik v svojih kratkih izpovedih , so pa zato lahko sinovi revnih Butalcev spoznali potapljanje in se ga najedli z veliko žlico , če so le hoteli . To so bili časi , ko je bila klubska oprema last vseh potapljanja željnih Butalcev . A v teh brezpravnih časih se invalidi , še posebej tisti s poškodbo hrbtenjače , niso mogli potapljati , razen kakšen jugovzhodni Nemec , pa še tega so peljali na potop pripadniki prej omenjene oborožene sile .
9