BLOG
Butalci, potapljači, invalidi in vsi drugi
Piše: Alenka FIDLER | Fotografija: Miha MATAVŽ
Potapljanje za ljudi po poškodbi hrbtenjače se je v Butalah pričelo še v prejšnjem stoletju. Sreča je, da se ni pričelo v času diktature in butalskega enoumja, saj bi dan današnji z gotovostjo bilo prepovedano ali pa vsaj nič vredno.
V tistih časih je bilo potapljanje aktivnost, za katero ni bilo potrebno imeti kupov denarja. Z marljivim delom v klubih se je dalo pokukati skoraj v vsak delček Jadranskega morja. Že res, da so obstajale prepovedane cone, kjer je po navadi vladala agresorska vojska, kot ji danes Butalci radi ljubkovalno rečemo. Ta je varovala » tekovine « naše revolucije ter » bratstvo in jedinstvo « njihovih narodov. Amfore in druga kulturna » baština « se je selila v butalske domove in na koncu končala bog ve kje. V teh svinčenih časih, ko demokracija ni imela dovolj kisika za svojo rast na sončni strani Alp, je agresorska vojska pomagala civilistom ustanavljati potapljaške klube. Potapljači in inštruktorji so se valili v mornariških odredih za težke in lahke potapljače po programu C. MA. S.-a, zvezdico za zvezdico, brez milosti. V potu znoja in v kvadratkih tabel majhne zelene knjižice, so pridno zbirali pluse in minuse, in se pogosto po slabih dveh letih vrnili domov z novim poklicem.
Doma v Butalah so ta čas v klubih potrpežljivo čakali na prihod pomladi in na čas velikih zaslužkov. Tečaji so bili dolgi in zoprni, treba se je bilo učiti, zaslužka pa za bratovščino iz zelene beležke ni bilo. Težki časi, bi dejal butalski pesnik v svojih kratkih izpovedih, so pa zato lahko sinovi revnih Butalcev spoznali potapljanje in se ga najedli z veliko žlico, če so le hoteli. To so bili časi, ko je bila klubska oprema last vseh potapljanja željnih Butalcev. A v teh brezpravnih časih se invalidi, še posebej tisti s poškodbo hrbtenjače, niso mogli potapljati, razen kakšen jugovzhodni Nemec, pa še tega so peljali na potop pripadniki prej omenjene oborožene sile.
9