BLOG
Ker tudi vulkani ne bruhajo večno, tudi ta tiranska reč, ki je silila Butalce, da so živeli pod isto streho ali pa vsaj v sosednjem vikendu z onimi z juga, ni trajala dolgo. Prišla je pomlad in z njo demokracija. Potapljanje je postalo dobrina v rangu velikega nemškega avta, jahte v Monte Carlu ali bančnega računa na Cipru. Potapljanje je hitro postalo PADI, NAUI, SSI, PSS, se prelevilo v DIR, preskočilo v Nitrox v vsako vas, Trimix v velika mesta in danes v E-learning SCUBA v vsako garsonjero, ki ima wirelless. Potapljanje ni bilo več trpljenje in učenje, potapljanje je postalo » Fun Diving «.
Prve korake so potapljači invalidi v Butalah naredili že malo pred koncem 20. stoletja pod taktirko Smiljana Zavrtanika, prvega HSA inštruktorja. Njegovo licenco je z obema rokama sprejela Butalska zveza potapljačev. S tem korakom je postala popolnoma demokratična, s celovito potapljaško ponudbo, čeprav še danes uredba o potapljanju pravi, da tisti malo čudni, ki niso » supermeni «, nimajo pravice vstopa v podvodni svet. Ker pa se stvari, ki nimajo pravega šoferja, hitro zaključijo – invalidi se z izjemo dveh Zavrtanikovih učencev, niso pričeli masovno potapljati oziroma se sploh niso, se s tem do leta 2002 ni nihče obremenjeval.
A poglejmo prvo dogajanje v belem svetu. Američani, ki iz vsega naredijo biznis, so tudi tukaj pokazali svoje mojstrstvo. Po vietnamski vojni so njihovi » ramboti « in vsi drugi prinašalci demokracije, ki so bili slučajno tam in niso imeli sreče ter so končali na vozičkih, doživeli milost potapljanja z ustanovitvijo HSA. Ker pri največjih demokratih ne poznajo » udarništva «, kar je bila redna praksa v totalitarnih režimih, kot je bil naš, je zgodba ostala na obrobju vse do nove velike vojne, ki je prinesla novi material na štirih kolesih.
Tudi v rajhu so ustanovili svojo » marelo « z imenom IAHD, ki je ponudila zavetje potapljanja željnim nehodečim. IAHD se je najprej naučila trikov bratov preko luže in pričela graditi marketing, na katerem še danes leži vse bolj pohlepni potapljaški svet. Mati Evropa je dobila Fraserja Bathgata, prvega štirikolesnega potapljača, inštruktorja, trenerja inštruktorjev in guruja, s katerim je stopila ob bok onim preko velike luže. Pro-treningi so si sledili kot po tekočem traku in mrežni marketing je poletel do neba.
Pa se vrnimo v Butale, v leto 2002. Pet let po Smiljanovem poizkusu, ki se je končal s kapitulacijo in preobrazbo HSA Vodan v kulturno umetniško društvo, se je pojavil IAHD Adriatic. Recept je bil preprost: skupina invalidov, plus nekdo, ki ima rad invalide, plus potapljaško znanje, plus zdravniki, plus veliko ime iz evropske potapljaške scene( Fraser Bathgate), je brezpogojni uspeh projekta. Start projekta je bil predviden za april leta 2002 na Velenjskem jezeru, a je lansiranje preprečila potapljaška nesreča g. Pirca, ki je pomagal pri akciji. A to ni ustavilo zgodbe, le pričetek se je s skupino četverice na invalidskih vozičkih, ki so postali jedro prve organizirane skupine potapljačev s poškodbo hrbtenjače v jadranski regiji, preselil v Pirovac pri Murterju.
Kot je navada v Butalah, se rojstva novega otroka ni veselil nihče, z izjemo IAHD Adriatic, kar se vse od takrat ni spremenilo. Da želi IAHD Adriatic svoj kos skupne potapljaške pogače, na začetku ni preveč skrbelo elite butalske potapljaške srenje. Šele prva predstavitev na zboru Cipres je prinesla zavedanje, da bodo z novim detetom težave. Hkrati se je zgodila še Mati Evropa, ki je želela IAHD Adriatic posvojiti. Norcev, ki bi brodili po mrzli vodi, zbirali podatke in to vse brez » evropskih nepovratnih sredstev «, ni daleč naokoli. IAHD Adriatic je rekel » ne « največji svetovni zavarovalnici DAN, s čimer si je nakopal zamero, ki traja vse do danes.
10