BLOG
Ker tudi vulkani ne bruhajo večno , tudi ta tiranska reč , ki je silila Butalce , da so živeli pod isto streho ali pa vsaj v sosednjem vikendu z onimi z juga , ni trajala dolgo . Prišla je pomlad in z njo demokracija . Potapljanje je postalo dobrina v rangu velikega nemškega avta , jahte v Monte Carlu ali bančnega računa na Cipru . Potapljanje je hitro postalo PADI , NAUI , SSI , PSS , se prelevilo v DIR , preskočilo v Nitrox v vsako vas , Trimix v velika mesta in danes v E-learning SCUBA v vsako garsonjero , ki ima wirelless . Potapljanje ni bilo več trpljenje in učenje , potapljanje je postalo » Fun Diving «.
Prve korake so potapljači invalidi v Butalah naredili že malo pred koncem 20 . stoletja pod taktirko Smiljana Zavrtanika , prvega HSA inštruktorja . Njegovo licenco je z obema rokama sprejela Butalska zveza potapljačev . S tem korakom je postala popolnoma demokratična , s celovito potapljaško ponudbo , čeprav še danes uredba o potapljanju pravi , da tisti malo čudni , ki niso » supermeni «, nimajo pravice vstopa v podvodni svet . Ker pa se stvari , ki nimajo pravega šoferja , hitro zaključijo – invalidi se z izjemo dveh Zavrtanikovih učencev , niso pričeli masovno potapljati oziroma se sploh niso , se s tem do leta 2002 ni nihče obremenjeval .
A poglejmo prvo dogajanje v belem svetu . Američani , ki iz vsega naredijo biznis , so tudi tukaj pokazali svoje mojstrstvo . Po vietnamski vojni so njihovi » ramboti « in vsi drugi prinašalci demokracije , ki so bili slučajno tam in niso imeli sreče ter so končali na vozičkih , doživeli milost potapljanja z ustanovitvijo HSA . Ker pri največjih demokratih ne poznajo » udarništva «, kar je bila redna praksa v totalitarnih režimih , kot je bil naš , je zgodba ostala na obrobju vse do nove velike vojne , ki je prinesla novi material na štirih kolesih .
Tudi v rajhu so ustanovili svojo » marelo « z imenom IAHD , ki je ponudila zavetje potapljanja željnim nehodečim . IAHD se je najprej naučila trikov bratov preko luže in pričela graditi marketing , na katerem še danes leži vse bolj pohlepni potapljaški svet . Mati Evropa je dobila Fraserja Bathgata , prvega štirikolesnega potapljača , inštruktorja , trenerja inštruktorjev in guruja , s katerim je stopila ob bok onim preko velike luže . Pro-treningi so si sledili kot po tekočem traku in mrežni marketing je poletel do neba .
Pa se vrnimo v Butale , v leto 2002 . Pet let po Smiljanovem poizkusu , ki se je končal s kapitulacijo in preobrazbo HSA Vodan v kulturno umetniško društvo , se je pojavil IAHD Adriatic . Recept je bil preprost : skupina invalidov , plus nekdo , ki ima rad invalide , plus potapljaško znanje , plus zdravniki , plus veliko ime iz evropske potapljaške scene ( Fraser Bathgate ), je brezpogojni uspeh projekta . Start projekta je bil predviden za april leta 2002 na Velenjskem jezeru , a je lansiranje preprečila potapljaška nesreča g . Pirca , ki je pomagal pri akciji . A to ni ustavilo zgodbe , le pričetek se je s skupino četverice na invalidskih vozičkih , ki so postali jedro prve organizirane skupine potapljačev s poškodbo hrbtenjače v jadranski regiji , preselil v Pirovac pri Murterju .
Kot je navada v Butalah , se rojstva novega otroka ni veselil nihče , z izjemo IAHD Adriatic , kar se vse od takrat ni spremenilo . Da želi IAHD Adriatic svoj kos skupne potapljaške pogače , na začetku ni preveč skrbelo elite butalske potapljaške srenje . Šele prva predstavitev na zboru Cipres je prinesla zavedanje , da bodo z novim detetom težave . Hkrati se je zgodila še Mati Evropa , ki je želela IAHD Adriatic posvojiti . Norcev , ki bi brodili po mrzli vodi , zbirali podatke in to vse brez » evropskih nepovratnih sredstev «, ni daleč naokoli . IAHD Adriatic je rekel » ne « največji svetovni zavarovalnici DAN , s čimer si je nakopal zamero , ki traja vse do danes .
10