POTAPLJANJE INVALIDOV
Watsu-ja do čisto navadne osnovne šole plavanja . Drugi del druženja se nenehno prilagaja sposobnostim in napredku varovancev z namenom doseči želeni cilj – potopiti varovance pod vodno gladino .
Prvo sezono smo se večinoma » potapljali « v otroškem bazenu globine 30 cm . S pomočjo Airex vzgonskih blazin in vztrajnostjo smo dosegli , da so se posamezniki ulegli v vodo , saj nekateri od njih do takrat še niso bili v vodi , še manj v bazenu . Postopoma smo se selili v rekreacijski bazen . Potapljaške jeklenke in obrazne maske ( full face ) so izrinile blazine , ki so vedno bolj izgubljale svojo vlogo , saj niso dopuščale dovolj samostojnosti , ki smo jo želeli doseči v nadaljevanju . S prilagojeno potapljaško opremo je varovancem omogočeno pravo potapljanje do globine 135 centimetrov , kar bo za njih verjetno ostala največja globina .
Izkazalo se je , da je program , ki naj bi ljudem
na obrobju obogatil življenje vsaj enkrat tedensko , obogatil življenje prav vsakega od sodelujočih . Varovancem je ponudil okolje , v katerem zanje do sedaj ni bilo prostora . Sprejeli so ga z odprtimi rokami in navdušenjem , ki ga doživimo samo pri majhnih otrocih , ki ne poznajo sprenevedanja in neiskrenosti . Okolica ( kopalci , zaposleni …) je svoj , sprva odklonilen odnos , postopno v večini primerov spremenila v pozitivnega . Srečali so se namreč z drugačnostjo , za katero vsi vemo , da obstaja , vendar vztrajno bežimo od nje in si želimo , da bi bila samo » sosedova «.
Vsem nam , ki neposredno delamo z varovanci , ta program včasih daje več kot uporabnikom . V nas prebuja otroka , ki je pri večini izginil ; varovanci nam namreč ne dovolijo laži , neiskrenosti , slabe volje in » odsotnosti « v času , ki ga preživimo z njimi , saj vse to » kaznujejo « z nesodelovanjem .
8