POTAPLJANJE INVALIDOV
Watsu-ja do čisto navadne osnovne šole plavanja. Drugi del druženja se nenehno prilagaja sposobnostim in napredku varovancev z namenom doseči želeni cilj – potopiti varovance pod vodno gladino.
Prvo sezono smo se večinoma » potapljali « v otroškem bazenu globine 30 cm. S pomočjo Airex vzgonskih blazin in vztrajnostjo smo dosegli, da so se posamezniki ulegli v vodo, saj nekateri od njih do takrat še niso bili v vodi, še manj v bazenu. Postopoma smo se selili v rekreacijski bazen. Potapljaške jeklenke in obrazne maske( full face) so izrinile blazine, ki so vedno bolj izgubljale svojo vlogo, saj niso dopuščale dovolj samostojnosti, ki smo jo želeli doseči v nadaljevanju. S prilagojeno potapljaško opremo je varovancem omogočeno pravo potapljanje do globine 135 centimetrov, kar bo za njih verjetno ostala največja globina.
Izkazalo se je, da je program, ki naj bi ljudem
na obrobju obogatil življenje vsaj enkrat tedensko, obogatil življenje prav vsakega od sodelujočih. Varovancem je ponudil okolje, v katerem zanje do sedaj ni bilo prostora. Sprejeli so ga z odprtimi rokami in navdušenjem, ki ga doživimo samo pri majhnih otrocih, ki ne poznajo sprenevedanja in neiskrenosti. Okolica( kopalci, zaposleni …) je svoj, sprva odklonilen odnos, postopno v večini primerov spremenila v pozitivnega. Srečali so se namreč z drugačnostjo, za katero vsi vemo, da obstaja, vendar vztrajno bežimo od nje in si želimo, da bi bila samo » sosedova «.
Vsem nam, ki neposredno delamo z varovanci, ta program včasih daje več kot uporabnikom. V nas prebuja otroka, ki je pri večini izginil; varovanci nam namreč ne dovolijo laži, neiskrenosti, slabe volje in » odsotnosti « v času, ki ga preživimo z njimi, saj vse to » kaznujejo « z nesodelovanjem.
8