ZANIMIVO REŠEVANJE
v roke prevzel Čopek, izkušen gorski reševalec, ki je
aktiven skoraj toliko časa, kot sem jaz na svetu. Zdaj
njegovo delo še bolj cenim, ne vem pa, kako bi se jaz
spopadala s takimi prizori, kakršnih sem bila deležna
tistega avgustovskega četrtka. Še danes, po toliko
mesecih, se mi dogodek vsakič, ko se pogovarjamo
o Großglocknerju, v vseh podrobnostih odvrti pred
očmi. Vem, da je bilo Čopku še težje, kajti na njem
je bila največja odgovornost in zasluga za srečen ko-
nec pustolovščine.
Na koncu smo, počasi sicer, ob vremenu, ki je čudež-
no zdržalo do večera, prikrevsali do doline, utrujeni in
veseli, da je konec. Poklicala sem v kočo in poročala
o razpletu, kar sem jim obljubila pred sestopom in
rekla, da ga bova poskusila prepričati, naj gre v Lien-
zu na urgenco. Seveda naju ni poslušal. Čez dober
teden se mi je oglasil po Facebooku in šele takrat sva
si s Čopkom v resnici oddahnila, ker sva se prepriča-
la, da je srečno prišel tudi do doma.
Großglockner? Ko sem sestopala, sem si mislila, da
me ne vidi nikoli več in da itak ne maram teh grdih
granitnih gora, ki izgledajo, kot da bi nekdo z ogro-
mnega kamiona stresel kup kamenja in ga pozabil
poravnati in da me prav malo briga, če nanj privlečejo
vsako kravo, kot je nekoč nekdo slabšalno navrgel
prijateljici. Ta krava ga ima pač poln kufer!
Ko pa sem s parkirišča v Kalsu še zadnjič pogledala
proti njegovemu vrhu, se je v to odločitev že prikradel
oklevajoči »morda pa vseeno« ...
Kasnejši prijazen klic iz koče, s povabilom k njim,
naju je prijetno presenetil in dal razlog za to, da bova
Großglocknerju, če bo vse po sreči, že letos dala še
eno priložnost.
Tabor Alpamayo
Jernej Kuhar
V sredo, 31. 7. 2019, sva z Uršo okoli 13. ure prispela
v višinski tabor Alpamayo (višina cca. 5500 m nad
morjem). Počutila sva se dobro, zato sva takoj posta-
vila šotor, Urša pa je začela s taljenjem snega. Sam
sem bolj radovedne narave, zato sem šel malo po ta-
boru spraševat, kdo je že bil in kdo se misli naslednji
dan povzpeti na goro, ter ob kateri uri (Z Uršo Kešar
sva se hotela izogniti preveliki gneči).
Tako sem od nekega »tirolca« izvedel, da se je na
sosednji gori (Quitaraju 6040m) zgodila nesreča.
Med sestopom je francoski alpinist padel. Pri tem si
je zlomil roko in nogo. Baje se mu je izpulila snežna
sablja. O fak!?! Takoj sem začel spraševati, če potre-
bujejo mojo pomoč, a so mi lokalni vodniki odgovorili,
da ni nobene potrebe. Povedali so, da so enega od
šotorov preselili direktno pod goro, kjer bodo poško-
dovanec in dva spremljevalca počakali na reševalni
helikopter. Helikopter? Na 5500?! Nemogoče. Neka-
ko so me pomirili, da je vse v redu, da resnično ne
potrebujejo pomoči.
Naslednji dan sva odšla plezat, a sva zaradi Uršine-
ga slabega počutja žal hitro obrnila. Do 7. ure zjutraj
sva bila že nazaj v taboru. Nekako do 10. ure sva bila
tam. Urša se je grela v spalki, jaz pa sem se ponovno
odpravil malo po taboru. Helikopterja ni bilo od niko-
der. Pa tudi reševalcev ni bilo. Šotor na ledeniku pod
goro je še vedno sameval. Začel sem spraševati kaj
se dogaja, kje so reševalci, kako lahko pomagam…
Vodniki so ponovno zavrnili mojo pomoč s pojasni-
lom, da so reševalci že na poti.
Z Uršo sva spakirala opremo in odšla proti baznemu
taboru. Malo pred taborom sva srečala dva policista
za reševanje v gorah (Peruvian National Police's
High Mountain Rescue Unit – USAM). Ustavila sta
se in naju povprašala o poškodovanem. Dobil sem
občutek, kot da bi bila brez informacij. Oba sta bila
povsem brez opreme. Povedala sta, da so s heli-
kopterjem prileteli v bazni tabor, kjer so mislili na-
ložiti poškodovanega in ga odpeljati v dolino. Ob
povedanem sem bil šokiran. Njihov helikopter na-
mreč zaradi zaprtosti doline in previsoke višine ne
more poleteti višje. O šit!!! Takoj nama je bilo jasno,
da sva prva, ki sva prišla z višinskega tabora, zato
so bile najine besede prva informacija za reševal-
ce. Poskušala sva jim povedati čim več uporabnih
informacij.
Takoj sta vse sporočila naprej. S satelitskim telefo-
nom sta poklicala vodnike v višinskem taboru, ki so
jima povedali, da so na voljo za pomoč 4 vodniki in
nekaj alpinistov. Po postaji sta zaprosila za pomoč
še dodatnih šest policistov/reševalcev z vso potreb-
no opremo za reševanje. Sam sem se ponudil za
prenos opreme do morenskega in nato višinskega
tabora, vendar so mojo pomoč zavrnili.
GORSKI reševalec 25