ZANIMIVO REŠEVANJE
Ledeni tobogan, po
katerem se je odpeljal
Poljak (foto: Alenka Bevčič)
ljana še vrv in hitro mi postane jasno zakaj. Spustim
se dol, stopim na živ led in takoj vpnem matičarko
in gurtno, da ne bi odletela. Varujem Čopka, ki se
prav tako takoj pripne. Poljak pleza zadnji, ne da bi
vpel samovarovalni komplet. V tistem trenutku mu
zazvoni telefon. Gledam, kako sestopa zadnje metre
in upam, da vendarle ne bo tako neumen, da bi se
oglasil. Mah, kje pa! Mirno vzame telefon iz žepa, se
med plezanjem začne pogovarjati z ženo, z eno roko
se še drži vrvi dokler ne pride do tal, takrat se spusti,
še vedno govori po telefonu in se samo odpelje. Jaz
zavpijem: »Neeeeee ...« A kaj pomaga, ko pa lahko
oba s Čopkom samo nemočno gledava, kako leti in je
vedno manjši. Vse se odvija kot v počasnem posnet-
ku. Na srečo ni imel derez, zato ga ni začelo takoj
obračati. A še prehitro ga vseeno obrne čez glavo,
ga kotali po ledu navzdol, prileti v skale, se še vedno
obrača, potem se ustavi in ko že misliva, da bo konec
peklenskega plesa, ga še enkrat vrže v zrak. Obleži.
Midva gledava, pretresena, prepričana, da je mrtev.
Nimava izbire, najprej morava poskrbeti za to, da mu
ne slediva s hitrim sestopom, šele potem bova lahko
pomagala. Začneva natikati dereze, ko se postava
spodaj začne premikati, kmalu vstane in kriči, da je
o.k., a je izgubil telefon. Bejž no, »jebeš« telefon! Mo-
del, preživel si! Preden uspeva s Čopkom sestopiti,
vidiva, da ponj že hitijo iz koče. Prva prečka sestopa
24 GORSKI reševalec
je bila res težavna, cepin pa bolj za lepše videti, saj
ga nisva uspela zabiti v s kamenjem zmešan led niti
za centimeter, potem je šlo lažje in brez težav. Prišla
sva v kočo, kjer so poškodovanega Poljaka prijazni
oskrbniki že skoraj oskrbeli. Razložila sem celotno
zgodbo, saj ga tudi oni niso prav veliko razumeli.
Vprašala sem, če bodo poklicali helikopter, a so mi
pojasnili, da ga noče in da ga v to ne morejo prisiliti.
Ni imel zavarovanja, kajti reševanje se v Avstriji pla-
ča, najbrž tudi ne denarja za spanje v koči. Bil je ves
potolčen in krvav (predvsem po rokah), očala so bila
polomljena, a odločil se je, da bo sestopil kar z nama.
Z mlado ekipo oskrbnikov v Erzherzog Johann Hütte
se osuplo spogledamo. Dol, z nama? Utopija ob teh
poškodbah, a Poljak trmasto vztraja. Na koncu nima-
va izbire in enostavno ne moreva reči ne. Oskrbni-
ki dajo jasno vedeti, da bodo veseli, če ga uspeva
spraviti v dolino, ni pa to najina dolžnost. Čopk ga je
privezal na vrv, ker je bilo pred nami še nekaj jeklenic
in ker sva se bala, da nama kam omahne, saj bi lah-
ko imel še kakšno skrito poškodbo. Dol je šlo z veliko
muko. Videla sva, da ga vse boli.
Nekaj časa sem mirno sestopala, potem pa, ni me
sram priznati, sem se sesula. Prizor mi je znova in
znova silil pred oči in do Lukner hütte, že skoraj v do-
lini, sem med hojo večino časa jokala in hlipala. Bilo
je enostavno preveč. Nisva razlagala, da je Poljaka