ZANIMIVO REŠEVANJE
Großglockner in Poljakovi angeli varuhi
Alenka Bevčič
Dan po lanskem vzponu na najvišji vrh Avstrije sem
na svojem Facebook profilu zapisala, da bi objava
morala prekipevati od navdušenja, ker se je končno
vse poklopilo in je Stüdlgrat končno videl tudi mene,
ter da bom nekoč tega dosežka najbrž vesela, ven-
dar pa je bila to tura, ki je nikomur ne privoščim. Ko
človeka, s katerim še sekundo prej govoriš, ujame
»dolina ekspres« in se odpelje po ledu, ga premeta-
va in odvrže na skale, ti pa samo nemočno gledaš ...
dvomim, da mi bo ta prizor kdaj izginil izpred oči.
Na vrhu Großglocknerja
(foto: Alenka Bevčič)
Zato najprej pustite telefone pri miru, ko ste v steni!
V eni roki telefon, z drugo pa opletat, neprivezan, je
recept za katastrofo.
Großglockner me je hecal že dve leti. Ni in ni bilo
prave priložnosti, vedno je nekaj prišlo vmes. Pa sva
s Čopkom rekla, da končno greva. V sredo po službi,
konec avgusta, sva parkirala v Kalsu in se uživaško
sprehodila do Stüdlhütte na 2801 metrih nad morjem.
Tam sva prespala, da sva zjutraj lahko res zgodaj za-
čela, kajti vremenska napoved ni bila najbolj obetav-
na in nekje sredi dneva naj bi se vreme rahlo sfižilo.
No, spala sva bolj malo, ker je bil celo noč »ferker«.
Imajo pa v tej koči noro postrežbo. Večerja sicer sta-
ne 24 evrčkov, a samo stoj, glej in jej! Sicer mi to v
visokogorje nekako ne paše, a to je že tema za kdaj
drugič.
Jutro se začne ob štirih. Vase vržem Frutabelo, luč-
ko na glavo in kmalu greva v zvezdnato noč. Niko-
gar ni pred nama, nihče ne gre za nama. Malo nižje
sicer opaziva lučko in sklepava, da je nekdo malo
zašel. Do konca ledenika se skoraj zdani, lastnik
spodnje lučke, opremljen s cepinom in samovaroval-
nim kompletom počasi pride za nama in nama sledi
v steno. S samovarovalcem v Stüdlgrat? Malo čud-
no se mi je zdelo. Možakar želi komunicirati z nama,
a ne zna nobenega jezika, razen poljščine. Vseeno
uspem razvozlati nekaj njegovega žlobudranja. Ves
čas naju sprašuje o koči Erzherzoh Johhan Hütte na
drugi strani gore, pod tako imenovano normalko, in
če greva midva tja. Šele kasneje sem dojela, da se
je moral izgubiti že na začetku in da najbrž sploh ni
nameraval v Stüdlgrat, pa je sledil edinima lučkama,
ki ju je videl, najinima. Na to, da je vstop z ledenika
v steno zelo zafrknjen zaradi ledu in da je tudi iz-
stop po normalki cela žurka, naju je opozoril že dan
prej prijazni Avstrijec, s katerim sva klepetala v koči.
Res je bilo zoprno vstopiti, sicer je šlo lepo. Poljak pa
kar za nama, ves čas in tudi prehiteti naju ni želel.
Najprej sem ga debelo gledala, ko mi je razložil, da
šele 4 leta hodi v gore in da ni bil prav veliko naokrog,
potem sem mu morala priznati, da dobro pleza in si
precej upa. Čopk je kasneje sicer dodal, da je njemu
že na grebenu nekajkrat zastal dih, ko je videl kako je
možakarju med plezanjem odneslo po eno nogo. Po-
nujala sva mu tudi navezavo na vrv, a mi je nekako
uspel razložiti, da nima smisla, ker tega ne obvlada.
Do vrha smo se, kaj pa nam je preostalo drugega,
kar spoprijateljili.
Dol smo se odpravili po normalki. Ker razen Fruta-
bele še v nočnih urah, nisem pojedla ničesar, mi je
kar pobiralo moči, a je šlo tako gor kot tudi dol. No,
mogoče me z malo hrane ne bi navilo v zadnjem
težavnem detajlu, a sem ga vseeno splezala. Prišli
smo do izstopa iz stene, midva navezana in se va-
rujeva, kajti spodaj sva pričakovala ledeno podlago.
Nisva se motila. Na novo je tam kot jeklenica nape-
GORSKI reševalec 23