INTERVJU
Vedno poudarjam, da smo gorski reševalci amaterji,
saj reševanje ni naša služba. A kljub temu to od nas
zahteva celega človeka, ki je temu predan v celoti.
Ravno tako so v to vpete tudi naše družine. Zaradi
tega sem fantom vedno govoril, kako pomembno je,
da se imamo »fajn« in se dobro razumemo, potem bo
tudi reševanje lažje. Društvo ali postaja je in bo ved-
no matična celica za gorsko reševanje, zato nikoli ne
smemo dovoliti, da nam vzamejo odločanje o našem
delu. Vsaj dokler smo amaterji. Seveda bo ob pro-
fesionalizaciji gorskega reševanja zadeva drugačna.
Veterane tržiške GRS si prvič popeljal na
zdaj že tradicionalno vsakoletno ekskurzijo.
Nikakor ne sprejemam spoznanja, da se reševalca
v poznem starostnem obdobju, ko se »pokuri« in
umakne med zaslužne člane, da ga ostali, mlajši ne-
kako pozabijo. Saj je vendar še vedno član društva z
vsemi pravicami, tudi dolžnostmi, reševati pa pač ne
more več! Dejstvo je tudi, kot sem zapisal v enem od
svojih člankov, da bomo nekoč, če nam bo dano vsi
»ta stari« in za vsakomur od teh stoji dolga zgodba o
reševanjih, tveganju, srčnosti in prijateljstvu. Zaradi
tega se nikogar od starejših ne sme pozabiti!
V času mojega vodenja GRS Tržič sem začel sta-
rejše reševalce spet vabiti na kakšen sestanek, dru-
ženja. Pripravil sem tudi vsakoletne ture, ki so bile
primerne zanje in v mejah njihove sposobnosti. Te
aktivnosti še danes izpeljemo vsako leto. Veselje je
doživeti, kaj vse »stari mački« še zmorejo, saj smo
bili skupaj na veliko vrhovih, plezali, se vzpenjali po
feratah in si ogledali različne dele Slovenije. Žal pri-
haja tudi moj čas, ko se jim bom pridružil. Ob tem bi
mladim rad povedal, naj ne dovolijo, da nastane med
generacijami prepad, ki ga je potem težko zakrpati.
Aktivno si leta 1991 s tržiškim alpsko-iz-
vidniškim vodom TO sodeloval v vojni za
slovensko samostojnost in nato nastopil
poklicno službo v novi slovenski vojski. Ob
delu si zaključil študij, končal šolo za ča-
stnike SV in druga vojaška izobraževanja.
Začelo se je z Manevrsko strukturo. Naloge smo izvr-
ševali v strogi tajnosti, večinoma ponoči in pripravljali
teren za prihodnost. Naslednje dni, po nalogah smo
bili v službah, kaj smo počeli ponoči pa so vedeli le
redki. In potem se je zgodila vojna. Alpsko izvidniški
vod je bil posebna zgodba, o katerem sem pisal že
drugje. Zanimivo je, da so bili pripadniki voda veči-
noma alpinisti in gorski reševalci. Med seboj smo se
poznali in si zaupali. Nihče od nas ni vedel, da bo voj-
na trajala kratek čas, preprosto smo se postavili za
domovino. Če bi vojna trajala daljši čas, bi se lahko
za marsikoga končalo drugače. Najbrž je bila vojna
tudi eden od razlogov, da sem se po njenem koncu
zaposlil v Teritorialni obrambi in zatem v Slovenski
vojski. Opravljen študij ob delu mi je omogočil izpol-
nitev pogojev za vojaška šolanja. Pravzaprav se izo-
braževanja niso nikoli končala, saj sem le tako lahko
opravljal različne dolžnosti v strukturi SV.
Zapustil si opazno sled v helikopterski
enoti SV. Bil si vodja reševalcev-letalcev
SV, zasnoval temeljno doktrino vojaškega
letalskega reševanja SV in pripravil program
šolanja in potrjevanja licenc reševalcev
letalcev v SV. Nekaterim v slovenski GRS to
nikakor ni bilo povšeči?
Prva usposabljanja in izpite za helikoptersko reševa-
nje je manjša skupina, v kateri sem bil tudi jaz, op-
ravila v okviru GRS. Takrat smo opravili enake izpite
za reševanje s helikopterjem kot gorski reševalci, a
posamezniki iz GRS so to poimenovali »za vojaške
namene«. Nikoli ne bom razumel zakaj so zavračali
sodelovanje vojaških reševalcev (hkrati smo bili vsi
tudi civilni gorski reševalci). Ja, nekateri so se bali za
svoj »vrtiček«. Kot da bi bilo kateremu koli ponesre-
čencu mar, kdo ga pobere. Vseeno je ali je helikopter
moder ali siv, važno je, da je odziv hiter in učinkovit.
Ko sem bil imenovan za vodjo reševalcev-letalcev SV,
sem se zadeve lotil sistematično. Pripravili smo nov
program šolanja in potrjevanja licenc za helikoptersko
reševanje. Uvedel sem tudi reševanje s helikopterjem
iz vode. Pri primerjanju programov GRS, Policije in
Slovenske vojske s strani URSZR je bilo razvidno, da
so primerljivi. Sčasoma se je zavrnilni odnos GRS do
SV nekako unesel, sodelovanje je steklo.
Leta 2008 si bil operativni vodja enote reše-
valcev letalcev SV pri akciji asanacije ostan-
kov padlega letala na Korziki?
Ko se je o ostankih letala in ostalem začelo govoriti,
sem bil določen v majhno skupino ljudi sestavljeno
na MORS, ki je odšla na Korziko z namenom proučiti
možnosti, kako poiskati in pospraviti ostanke nesre-
če letala Inex Adrie. Vsak od nas je bil odgovoren
za svoje področje dela. Skupaj smo pripravili vse
potrebno za izpolnitev te naloge, katero smo oceni-
li kot izvedljivo. Celotna ekipa, ki je bila sestavljena
nekaj mesecev po našem ogledu, je delo asanaci-
je opravila z odliko. Nikoli ne bom pozabil občutkov
pred odhodom tja. Ali smo izbrali pravo opremo, ali
bo vse skupaj delovalo, kako bo potekalo delo, in po-
dobno? Kasneje, ko smo začeli z delom na gori, smo
probleme reševali lažje in sproti. Kot zakleto nam je
nagajalo vreme, zato smo se temu morali prilagoditi.
GORSKI reševalec 19