Vsakdo izmed nas, ki smo bili med ostanki vsak dan,
se je kdaj nekje usedel, zamislil in se na tem tragič-
nem mestu poslovil od vseh tam umrlih.
Ko smo delo končali je večina odpotovala domov. Ne-
kateri smo še ostali, da smo pospravili bazo, predali
najete prostore, uredili opremo in vse pripravili za od-
hod domov. Takrat sem mislil, da sem s tem končal. A
sem po prihodu domov, že naslednji dan, po odločitvi
na MORS odletel spet na Korziko, da se udeležim
odprtja spominske plošče na mestu trka letala, ki so
se ga udeležili svojci tam umrlih. Tisti dan mi je bilo
pravzaprav najtežje gledati vse te ljudi, svojce, ki so
bili prvič na kraju, kjer je letalo zadelo v goro. Baje je
Adriino letalo od nesreče do takrat prvič letelo spet v
Ajaccio.
Že leta in še aktualni čas je v javnosti veliko
govora in polemik o organizaciji letalskega
reševanja pri nas in s tem tudi letalskega
reševanja GRS. Kako, z izkušnjami iz GRS
in SV, vidiš to področje reševanja in naju-
streznejše rešitve?
Ob pomoči helikopterja se danes opravi veliko re-
ševanj, vendar nikoli ne bo možno opraviti vseh, saj
na let helikopterja močno vplivajo vremenski pogo-
ji. Takrat reševanje opravimo »klasično« – peš. Vse
večje zahteve zakonodaje in trend reševanja pa teži-
jo k samostojni enoti helikopterskega reševanja.
Kakorkoli, v Sloveniji se helikoptersko reševanje iz-
vaja ob pomoči Policije in Slovenske vojske. So pa
to helikopterji, ki so v prvi vrsti namenjeni za druge
naloge in dejstvo je, da Slovenija trenutno razpolaga
le s temi. Posadke vseh plovil so vrhunsko izurjene
za vse vrste zahtevnih reševanj. Razne grupacije in
lobiji težijo k hitri profesionalizaciji in samostojni enoti
za helikoptersko reševanje. Tudi sam bi si tega želel,
moti pa me to, da javnosti ne nalijejo »čistega vina«.
Trdijo, da bo odziv hitrejši, kvalitetnejši, da bo reše-
vanje cenejše, predvsem pa v celoti boljše za pones-
rečence.
Prepričan sem, da bi bilo ustanovitev take enote ali
skupine potrebno natančno načrtovati in o tem prip-
raviti študijo, ki bi prenesla kritično presojo. V tem
primeru ne gre samo za gorsko reševanje. Smisel-
no bi bilo področje pokriti v celoti, torej HNMP, GRS,
nesreče, podpora, skratka, kjerkoli se potrebuje he-
likopter. Koliko helikopterjev, pilotov, tehnikov, reše-
valcev-letalcev, zdravnikov, vzdrževalcev bi bilo pot-
rebno, da bi sistem lahko nemoteno deloval vse dni
v letu, 24 ur? Kje so še servisiranje plovil, dopusti
in bolniške zaposlenih, prostori, baze in vse ostalo.
Zato sem prepričan, da bi bil tak sistem zelo drag. Pa
20 GORSKI reševalec
Spomladi, ko je
vodostaj Soče malo
višji je kar razburljivo
(foto: Tina Koman)