INTERVJU
poskusil pomagati. Koliko je posameznikom to po-
menilo ne vem, vsekakor pa z moje strani nikoli ni
bilo slabih namenov.
V začetnem obdobju razvoja in uporabe mobilnih
telefonov, mobilnih aparatov preprosto ni bilo mo-
goče dobiti. Zaradi hitrega odziva v reševanje pa so
komunikacije pomembne. Takrat mi je uspelo vsem
članom zagotoviti mobilne telefone, s tem se je izbolj-
šala odzivnost ob reševalnih akcijah. Nikakor tudi ni
zanemarljivo, da smo bili ena prvih postaj, ki je bila
v celoti opremljena z lavinskimi žolnami. Posebej
pa sem se zavzemal, da tudi pripravniki dobijo vso
ustrezno opremo za delo gorskega reševalca.
Kakšno je bilo moje vodenje GRS Tržič? Menim, da
uspešno, a to bodo presodili reševalci. Sem pa še
danes zadovoljen, da sem takrat temeljito pomladil
postajo, da sem ob težavah, ki jih ni bilo malo, vztra-
jal, da se v času mojega vodenja nihče od reševalcev
ni poškodoval in da smo še vedno iskreni prijatelji.
Matija med plezanjem
(foto: Peter Rožič)
18 GORSKI reševalec
Slovenska GRS se je v tvojem obdobju
izločila iz okrilja Planinske zveze Slovenije,
postala samostojna zveza. V delo postaje
oz. društva si uvedel mnoge novosti.
V obdobju, ko sem vodil tržiške reševalce smo prip-
ravili pogoje in razmere, da se je odcepitev od Pla-
ninske zveze, za nas pa od PD Tržič lahko opravila
neboleče, pošteno in uspešno. Dejanska odcepitev
se je formalno opravila že pod vodstvom mojega na-
slednika Slavka Rožiča, kateremu sem pri tem po-
magal po svojih najboljših močeh.
Koliko je bilo uvedenih novosti ali drugačnih pristo-
pov, bi težko sodil, a so bili. Najpomembnejše je vse-
kakor, da sem uspel postaviti kolektiv, ki je bil homo-
gen. Med seboj smo se razumeli, stare razprtije so
bile pozabljene, probleme smo reševali sproti, seve-
da pa to ni bilo storjeno čez noč, saj je za to potreben
čas, pri tem pa smo morali vsi sodelovati.