38
Proizvodnja dimniških kolen ( 1948 – 1950 ). Lastnik fotografije : Milan Robnik .
miznih štedilnikov , saj so z analizo trga ugotovili , da je bilo v takratni Jugoslaviji še vedno 50.000 odprtih ognjišč , kjer so potrebovali takšne štedilnike .
Izdelovali so dve različici miznega štedilnika , kar zasledimo tudi v njihovem katalogu proizvodov iz leta 1952 , 57 in sicer večjega z vodokotličem ( pozicija 201 ) in manjšega brez vodokotliča ( pozicija 202 ). Večji je bil namenjen tržišču v Sloveniji , na Hrvaškem in v Dalmaciji , manjši pa za južnejše kraje . Štedilnik je bil preproste škatlaste oblike , privzdignjen od tal , 58 z vgrajeno litoželezno ploščo s tremi odprtinami različnih velikosti in s koncentričnimi obroči ter kapico na sredi . Obroče je bilo moč po potrebi sneti in odprtino prilagoditi velikosti posode . Dvodelna ali trodelna litoželezna plošča je bila vstavljena v železen nikljan okvir , ki je bil vijačen na noge štedilnika . Kurišče , obloženo s šamotno opeko , je bilo na kovinskem rešetu , skozi katero je pepel padal in se zbiral v predalu z vratci . Kurišče se je zapiralo s težkimi , dodatno izoliranimi vratci z lepo izdelanimi nikljanimi ročaji . Izgorevanje in s tem temperaturo je bilo moč regulirati z odpiranjem ali zapiranjem stranske lopute ob pečici , ki je predstavljala osrednji del štedilnika . Ob njej se je nahajal tudi kotlič , v katerega je gospodinja nalila vodo , ki se je predgrevala z vročimi dimnimi plini in jo je že toplo uporabljala za kuho , pomivanje posode ali osebno higieno . Štedilnik je imel odvod dima speljan s stranskim priklopom ali s priklopom na litoželezni plošči za vodokotličem . Ker je tovarna TOBI izdelovala tudi dimne cevi in kolena , s popolno ponudbo ni bilo težav . Seveda pa je bilo treba na takšnem štedilniku nenehno vzdrževati ogenj in ker ni bilo moč regulirati temperature , je morala gospodinja posode z jedmi odstavljati ali pomikati od sredine kuhalne površine k robu . Je pa lahko zaradi velikosti kuhalne površine hkrati pripravljala več jedi in še pekla v pečici .
Če primerjamo štedilnik iz leta 1948 in kasnejšo posodobljeno različico , je slednja imela okvirje na vratih lite iz silumina in nikljane , pri prejšnjih serijah pa so bili izdelani iz vlečene pločevine in črno emajlirani , štedilnik brez vodokotliča pa je imel večjo pečico . Noge so postale širše in stabilnejše , dodali so nekaj izvlečnih predalov , na
57
PAM , Pokrajinski arhiv Maribor , fond TOBI – Tovarna termo-tehničnih proizvodov Bistrica ob Dravi , SI _ PAM / 1104 , AŠ1 / 2 , Katalog gradbenega okovja in pločevinastih izdelkov , Tovarna okovja in pločevinastih izdelkov Bistrica – Limbuš , 1952 , str . 22 .
58
Med noge štedilnika so gospodinje lahko odlagale drva za kurjavo . Ustni vir : Milan Robnik , Limbuš , 4.3.2017 .