Svetovi vmes so lahko
odli?en oder za življenje
Za seboj imajo kar nekaj uspešnih projektov,
omenjeno prenovo skupnih prostorov hostla in
dijaškega doma Srednje gozdarske in lesarske
šole v Postojni, oblikovanje mi?nih garderob za
dekleta na Gimnaziji Ledina, postavitve »ulice
idej« na hodnikih OŠ Koseze v Ljubljani, igralnice
v nakupovalnem centru Supernova v Ljubljani in
podobno.«
A zakaj ti zanimanje za svetove vmes? Zgodilo se
je tako, da sta obe Ani za diplomo na ljubljanski
Fakulteti za arhitekturo raziskovali izobraževalne
objekte in ugotovili, da je v šolskih pravilnikih
zapisano marsikaj, od tega, kako morajo biti
oblikovani u?ni prostori, kako mora denimo
biti opremljena u?ilnica za kemijo in kako veliki
morajo biti kabineti, o drugih prostorih vmes pa v
njih ni kaj prida. »Piše denimo, da mora biti hodnik
širok dva metra štirideset in to je to. Hodnik je za
šolski pravilnik samo pot, ki te pelje na cilj. Potem se
seveda vprašaš, zakaj pot ne bi bila še kaj drugega,
nekaj zanimivega, mesto sre?evanja, posedanja,
zamišljenosti, gledanja v strop, zvezde … in to je
potem postalo naše poslanstvo,« pravi Ana Kre?.
Svetovi vmes so del u?enja
Šolski pravilniki so pa? stari – iz ?asa Marije
Terezije, se malce pošalijo sogovorniki – v njih je
zastavljeno, da morajo šolarji ?im prej v u?ilnice,
ne smejo se zadrževati na hodnikih, posedati
po avlah … »A je resnica taka, da se polovico
nau?imo v u?ilnici, drugo polovico – o življenju
in med?loveških odnosih – pa v teh prostorih
vmes.« pojasnjuje Ana Kosi. U?ni na?rti se sicer
spreminjajo, si za zgled jemljejo skandinavske
modele pouka, mešanje skupin, pouk zunaj, a kot
ugotavlja ekipa Sveta vmes, šolski prostori temu
ne sledijo. Ukvarjajo se z obstoje?imi šolami,
saj gradnje novih tako reko? ni, v šolah pa se
ukvarjajo s pomanjkanjem prostora in si razbijajo
glavo, kako narediti ?im bolj izkoriš?ene prizidke.
»Mi jim pokažemo, kako lahko cela šola postane
'mesto u?enja', da to niso samo koti?ki, ampak da je
celotna šola povezana in ima potencial, da se lahko
dijaki povsod gibajo in u?ijo.« pravi Ana Kosi.
Kot ugotavlja trojica mladih arhitektov, je zelo
malo šol projektiranih tako, da so tudi svetovi
vmes vklju?eni v u?ni proces in socializacijski
postopek. »Nih?e ne razmišlja, ?eš potrebujemo
šolsko dnevno sobo,« pravi Jure, ki dodaja,
da je ogromno odvisno od tega, kako so do
prostorskih posegov in rešitev, ki jih ponuja Svet
vmes, odprti ravnatelji in drugi, ki odlo?ajo o
izobraževalnih ustanovah. »Eni radi poskusijo
marsikaj, da vidijo, kako bi se obneslo. Drugi so
prepri?ani, da je otrokom bolje ?im manj dati, ker
bodo vse uni?ili. Naše prepri?anje je, da ?e kot
mladi ne bodo doživeli stika s kakovostnejšimi
izkušnjami bivanja, se nau?ili, v ?em je dobro
živeti in kako je dobro živeti, tega nikoli ne
bodo znali spoštovati. Naša naloga je torej tudi
dosegati ciljno publiko in jo izobraževati, da
bo potem, ko bo odrasla, imela odnos do tega.
Slovenca pri štiridesetih s svojimi prostorskimi
posegi zagotovo moremo dose?i,« še pravi.
Njihove izkušnje kažejo, da vsaka šola nosi svoje
izzive. Morda jim je še najbolj težko, prepri?ati
ravnatelje in druge odlo?evalne dejavnike na
šoli, da bo to, kar po?nejo, prineslo nek rezultat.
Ana Kre? pravi, da so otroci zelo enostaven
uporabnik. »Takoj odreagirajo na spremembo,
naša intervencija na neki šoli, takoj sproži neko
družbeno, psihološko spremembo.«
zima 2013
43