»POZDRAV IZ POLHOVGAGRADCA«
Dopisnica, poslana iz Polhovega
Gradca v Litijo leta 1901 (hrani
Kartografska in slikovna zbirka NUK).
Dopisnica, poslana leta 1902
Ani Urbančič v Polhograjsko
graščino (hrani Kartografska
in slikovna zbirka NUK).
Za pridobitev poštnega urada v Polhovem Gradcu so
si prizadevali županstvo, lastniki gradu, šola in župnišče, ki
so skupaj poslali prošnjo na poštno direkcijo v Trst. Prošnji
so ugodili in 1. marca 1871 je bil v Polhovem Gradcu usta-
novljen poštni urad, prva pošta pa je v Ljubljano potovala
že leta 1869. potovala v Ljubljano in nazaj, pošiljk pa je bilo zelo malo.
Večkrat je kar sam napisal pismo, da je šla pošta vsaj z enim
pismom na pot. Po njegovi smrti je delo prevzela njegova
žena Jera Tomšič. Sin France je že s šestnajstimi leti začel
voziti pošto, njegova sestra Ivana pa je naredila strokovni
izpit in vodila pošto.
V tistem času so se poštni uradi delili na erarne
(državne), v katerih so bili nastavljeni državni poštni
uslužbenci, in neerarne, kakršen je bil urad v Polhovem
Gradcu. Pogodbene je dajala država v zakup, odpravniki
pa so se navadno ukvarjali še s kakšno drugo donosnejšo
dejavno-stjo. Poštni urad v Polhovem Gradcu je dobil v
zakup takratni polhograjski župan Janez Tomšič, ki je imel
urad v svoji hiši pri Firbarju na Pristavi. Ob nenapovedanem pregledu poštnega poslovanja
leta 1892 je poštni inšpektor Cora iz poštne direkcije v Trstu
ugotovil, da je pošta v Polhovem Gradcu zelo majhna in da
poslovanje ni zadovoljivo urejeno. Odredil je, da potuje voz
v Ljubljano samo še štirikrat na teden.
Za prevoz pošte iz Polhovega Gradca v Ljubljano in
nazaj je Tomšič najel prevoznika Oblaka iz Briš. Ker pa je
bil najem predrag, si je kupil staro kobilico in voz, da je
pošto lahko prevažal sam. V tistem času je pošta vsak dan
Leta 1893 je France Tomšič opravil izpit za poštnega
odpravnika. Na zahtevo inšpektorja Core se je vrnil na pošto
v Polhovem Gradcu, da bi jo prevzel, ker se je ponovno
uvedla vsakodnevna poštna vožnja. Vendar sta imeli pošto
še vedno v rokah mama Jera in sestra Ivana. Tako se je
odločil, da gre službovat drugam. Službo je dobil na
Rakeku, v Tržiču, Bovcu, Ljubljani in na Lukovici.
Poštni rog je bil nekoč last družine Tomšič, ki
je imela v zakupu pošto v Polhovem Gradcu.
Uporabljal se je do dvajsetih let 20. stoletja. Poštna
upravnica Ivanka Nartnik ga je ob upokojitvi
podarila poštarju Ferdinandu Kopaču. Več let za
tem ga je prosila, da ji rog vrne z namenom, da ga
podari Muzeju pošte in telekomunikacij. Od leta
1991 je poštni rog del muzejske zbirke.
Dopisnica, poslana leta 1913
(hrani Kartografska in slikovna
zbirka NUK).