VZEMIMO kot primer nesrečo v steni StoržIČA v različnih ČASOVNIH obdobjih :
ŠESTDESETA leta Sestop obveščevalca do Doma pod Storžičem in nato peš do najbližjega telefona ( Lom ali pa celo Tržič ). Sklic reševalnega moštva je največkrat potekal ustno ( od vrat do vrat ), sledil je zbor s skromno opremo in nato organizacija prevoza do izhodišča . Cesta do Doma pod Storžičem je bila zgrajena šele sredi šestdesetih let . Od tam je sledil dostop z vso opremo do ponesrečenca . V zimskem času je bilo potrebno iti peš iz Tržiča . To je lahko trajalo več ur .
Poznan primer pomanjkanja radijske povezave ( to so posodili v Kranjsko Goro ) med več skupinami v akciji je bilo iskanje ponesrečenca v steni Storžiča februarja 1965 . Reševalci so se razdelili v tri skupine . Prva in druga sta iskali na severni strani Storžiča ( dogovorjeno je bilo obveščanje s signalnimi raketami ), tretja skupina pa je odšla po postojankah na južni strani Storžiča . Kljub temu , da so ponesrečenca našli že zgodaj zjutraj , tretje skupine o najdbi niso mogli obvestiti in se je tako na izhodišče vrnila šele pozno popoldne . Tudi za to akcijo je bilo značilno , da je oskrbnik Doma pod Storžičem obveščanje začel s spustom s sanmi v dolino . Reševalna akcija se je začela peš iz Tržiča . Ko so se reševalci vračali , je žal smrtno ponesrečenega alpinista s konjsko vprego v dolino pripeljal domačin iz Loma .
OSEMDESETA in devetdeseta leta V tem obdobju se je odzivni čas reševanja že močno skrajšal . Vse več je bilo prevoznih sredstev in tudi stacionarna telefonija je napredovala . Vedno več članov je imelo telefonski priključek in ti so naprej obveščali ostale po predhodno določenem sistemu . Vsak le določene , ki so živeli v bližini . Počasi je nastajala tudi mreža stacionarnih radijskih
Namestitev naprave za samodejni klic v sili v gorah – SAPOGO na steno naše koče na Šiji . Levo sta tehnika , ki sta napravo montirala , desno pa Peter Rožič in Anton
Kralj ( foto : arhiv Anton Kralj )
postaj po planinskih postojankah , ki so takrat lahko obvestile najbližjo policijsko postajo , ki je bila zadolžena tudi za sklic moštva in pomoč pri prevozih .
Prva radijska postaja za klic v sili je bila na našem območju v domu na Kofcah . Toda zaradi baterij ( radijska postaja Iret je za napajanje namesto dotrajanega originalnega akumulatorja imela sklop baterij ), ki so bile prazne ravno takrat , ko je plaz konec novembra 1987 zasul planinca , ni delovala . Slučajno se je takrat v koči na Kofcah nahajal vodnik lavinskega psa Janez s psom Iborjem . Ta je s psom takoj odšel na plaz , kurir pa je s Kofc tekel v dolino in sprožil reševalno akcijo .
Prezrte zveze
105