Enkrat bomo vsi” ta stari”!
Enkrat bomo vsi” ta stari”!
Matija Perko
V Tržiču je bila povezanost med Alpinističnim odsekom in postajo( kasneje Društvo) GRS vedno naravna in samoumevna. Bodoči gorski reševalci smo večinoma prihajali iz alpinističnih vrst. Gorsko okolje je trdo in vedno zahteva celega človeka. Od nekdaj so se v gorah dogajale nesreče, le redki pa so se od tam rešili sami. Zato je bila tudi vzgoja alpinistov, planincev, gornikov vedno usmerjena v pomoč ponesrečenim ali sočloveku. Nekako nam je bilo položeno v način razmišljanja in življenja, da smo vedno pripravljeni pomagati drugim. Pravzaprav smo vedno tudi sami izpostavljeni morebitni nesreči ali neljubemu dogodku v gorah.
Večina se nas je gorskim reševalcem pridružila v mladih letih, polna energije in zagona. Željno smo se učili tehnike, prve pomoči in utrjevali medsebojna prijateljstva ter medsebojne odnose. Posebnost pri tem je bila vedno različna starostna struktura med reševalci.
Starejši reševalci pred vzponom na Gradiško Turo 10. 4. 2015. Z leve: Slavko Frantar, Peter Rožič, Janez Lončar, Janez Rožič, Janez Kavar, Stane Sova, Franci Kavčič, Štefan Močnik, Jože Rožič, predsednik Blaž Belhar, Anton Kralj, Matija Perko, Janez Grohar, Nadislav Rožič in Elemir Zrim( foto: Vili Vogelnik)
71