Uporaba vrvne tehnike v 60. letih. Vsi reševalci še niso imeli čelad. Oprema je bila skromna. Na sliki z leve: Anton Kralj, Miha Peharc in na vrvi Jože Rožič( foto: arhiv GRS Tržič)
Oglasi se babica, ki po nekaj sekundah poslušanja naroči sinu:“ Pokliči Janeza, reci, da kličejo iz GRS. Tone! Akcija je v Storžiču, nad bivakom.’’
V hiši se dvigne nemir, Janez takoj zavrti telefon in pokliče naslednje tri ljudi z alarmne liste, sam pa pošlje sina v sosednjo ulico, kjer stanujeta še dva reševalca. Vse hiše še nimajo telefonov. Hiti pripravljat opremo, malico, vsi pa se sprašujejo, kaj se je zgodilo in komu. Je kak poznan, kako hudo je? Moštvo na postaji pripravlja opremo iz skladišča: jeklenico, vitel, kline, vrvi, marinerjeva nosila in gramingerjev sedež.
Kombi Milice Tržič je polno otovorjen in odhiti proti koči pod Storžičem. Sledita mu dva fička, v katerih so reševalci. Težko otovorjeni se podajo proti steni Storžiča. Komunikacijo med reševalci pri stenskem reševanju olajšujejo CB postaje, ki omogočajo zvezo le med sidrišči in posameznimi ekipami.
Do ponesrečenega pripleza naveza od spodaj in nato usmerja ekipo, ki se po jeklenici spušča z vrha. Počasi se spušča noč, vsem je jasno, da bo potrebno noč prebiti na prostem in kar najbolje poskrbeti za ponesrečenega. K sreči poškodbe niso življenjsko nevarne. Uredi se zasilen bivak, zavaruje se lokacija ponesrečenca in reševalcev. Fantje poskrbijo za njegove poškodbe in bolečine ter ga zaščitijo pred mrazom. S prvim svitom se reševanje nadaljuje. Ekipa se okrepi s svežimi reševalci. Ponesrečenega alpinista na rob stene dvignejo s pomočjo jeklenice in marinerjevih nosil, ki jih reševalci uporabijo tudi za dolg in naporen transport v dolino preko Škarjevega roba.
LETA 1986 Nedelja. Miren jesenski dan. Nekje okoli 15.
Vpliv razvoja opreme, komunikacij in prevoza na reševanje
111