Sredi vojne spozna Manuelo Saenz, » prijazno norico «, kot jo je sam poimenoval in leta kasneje, ko mu je rešila življenje in postala“ osvoboditeljica osvoboditelja”.
Ampak Bolívar ni iskal le neodvisnosti, stremel je h gradnji nove družbe in politične strukture. Na različnih srečanjih, ki jih je vodil, kot na primer Angostura, je poudarjal svojo idejo o enem narodu iz več republik. Razumel je, da je enotnost pot k oblikovanju novih republik.
Odredil je številne dekrete socialne reforme, stremel je k ukinitvi suženjstva in izboljšanju pogojev staroselskega prebivalstva. Vendar njegov trud ni doživel zaslužene odmevnosti. Njegove sanje o veliki Kolumbiji, ki jo je gradil med osamosvojitveno vojno, so se razblinile pred njegovimi očmi. Hispanoameriški narodi so se ločili in bil je obtožen tiranstva. Na koncu je moral odnehati in znova oditi v izgnanstvo, zlomljen ter bolehen.
Življenje je sklenil 17. decembra 1830, misleč, da je » oral morje «. Čeprav Bolivar ni mogel izpolniti svojih življenjskih ciljev, je pustil zapuščino.